Porezen - 1630 mnv

Porezen je 1630 m visoka gora, ki se nahaja med Davčo in Baško grapo. Z vrha, na katerem stoji velik spomenik NOB, se nam odpre lep razgled na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Golake, Tržaški zaliv, Spodnje Bohinjske gore in Triglav, ter Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.

Zgornja, suhoparna statistika v nobenem pogledu ne opiše je*anja in preklinjanja, ki sem ga doživel med dolgo, rukajočo, prekleto strmo in matranja polno potjo. Pardon izrazom vendar kalvarije, ki me je čakala tisti dan, ni enostavno opisati.

Dan se je začel obetavno, celo odlično. Čakala me je meni zelo lepa in znana vožnja čez Lučine, preko Kladja do Cerknega, kjer sem malo naprej proti Počam parkiral, pretočil tekočine, pripravil frutabele ter se poln entuzijazma in pričakovanj lotil poti.

Lepe ride proti Lučinam

Pogled proti Poreznu na poti do Cerknega

Že od začetka me je čakal lep makadam, ki je bil le tu pa tam malce težje prevozljiv. Vseskozi sem grizel v hudičev klanec in po eni uri nenehne strmine sem se že spraševal le kater but'l bi nasedel dvakrat. Jaz, seveda.

Klanec brez gozda

Klanec v gozdu

Vmes še malo asfalta, seveda spet klanec

Po prvi frutabeli mi je bilo malce lažje. Seveda to ne pomeni manj klancev, le spet sem imel energijo za premagovanje višincev in spogledovanje z lokalnimi kravami. Vsi smo se čudno gledali, kot da smo z drugega planeta. Seveda so mi režale v glavo vedoč, da so mi na cesti pustile veliko spominkov v obliki gora dreka, zaradi katerih so bile ceste oziroma poti popolnoma neprevozne. Tudi moj čas bo prišel, sem si mislil, ko sem imel v glavi goveji golaž. 

Z mislijo na hrano sem seveda lažje premagoval višince in kmalu sem prišel na nekakšen vrh, ki se je prevesil v pot navzdol. Spet sem klel, kajti če grem dol, moram kmalu seveda nazaj GOR. Tokrat niso pomagale niti krave, pač pa sem, na poti NAVZGOR, pri osamljeni kmetiji srečal kmeta in njegovega bika oziroma ogromnega psa, ki si je že ogledoval naslednjo tarčo. Na srečo ga je kmet zagrabil malo preden se je zapodil vame. V glavi sem že imel sliko, kako se masti z mojo nogo. Kmetija je bila v največjem klancu in ne bi se mi dalo preveč oteževati njegov naslednji obrok.

Na ozkem in trdem sedežu sem bil že dobri dve uri Porezna pa ni in ni bilo na spregled. Nekajkrat sem že pomislil na vrnitev, ko sem ga končno zagledal, vrh seveda.

Lep pogled na Porezen z juga

Po sliki sodeč sem bil še zelo daleč od cilja. Kot, da se sploh nisem vozil proti cilju, ampak okoli. Na živce mi gredo tudi ´aktivni´ pohodniki, ki pridejo z avtomobilom skoraj do izhodišča, nato pa zadnjih nekaj metrov naredijo peš in že so zmagovalci. Taki tudi pojedo največ hrane, kajti pridejo že lačni gor.... 

Vmes sem srečal še kar nekaj krav, ki mi niso pustile spominov, kajti pašnikov je tod ogromno. Z vsakim višincem je pokrajina postajala vse bolj gorata. Drevja je bilo vedno manj in trava je prekrivala vse več pobočij. Seveda to pomeni tudi več kamenja, skal in seveda so vse na moji poti. Kmalu se je začel del, ki je ograjen in to pomeni vsako ograjo oziroma vrata odpreti, se peljati skozi in ponovno zapreti vrata. Zelo dolgotrajen postopek, če imaš na poti vsaj 30 vrat. 

Pogled proti jugu

Vrh se mi je spet skril in pred mano je bila Stena. Stena, ki je zakrila sonce in prinesla temne misli v mojo bučo. Pred mano je bil Klanec, ki sem ga moral speljati v enem kosu, ker ni bilo mesta za ustaviti. Dolg je bil kot ponedeljek in ko sem se zagnal v njega, so mi mimoidoči kar nekajkrat ponudili prvo pomoč. Še sprejel bi jo, če bi me spraševala kakšna mlajša punca in ne stanovalke mojega bližnjega doma za upokojence. Res sem moral biti rdeč v ksiht in oponašati kakšno tropsko žival. Grizel sem in grizel, klanca pa kar ni hotelo biti konec. Tale Porezen je že sedaj vtisnjen v moj spomin. Le zakaj nisem srečal nobenega kolesarja in so me pohodniki čudno gledali. Ker sem but'l in rinem na Triglav s kolesom. Klanec je bil dolg vsaj kilometer in ni popustil niti za milimeter. Ko je strmina končno popustila in sem se lahko ustavil brez bojazni padca, sem malenkost počil. Zanima me, ali bi šel naprej, če bi vedel kaj me še čaka .... :)

Stena Smrti #2

Pa se je pričelo. Začuden od pogleda na prve današnje kolesarje, ki so že obupali in si med kravami poiskali svoj prostor za počitek, sem zagledal še eno Steno. Tokrat se mi je zdela prejšnja stena smrti, kot pot na ljubljanski grad. Vsak je med pogledom nad zgornjo strmino obupal in mislil raje na toplo domačo posteljo s svojo ženo. Morali bi slišati huronski smeh, ko sem jim omenil, da sam ne bom obrnil. La kako mi je bilo žal, da nisem.

Začetek še ni bil tako težaven, le kolo sem moral nositi na rami in se izogibati luknjam od hudournikom. Spet sem srečal pohodnike, ki so me celo pot spraševali po zdravju. In, da vse to ni bilo dovolj, so v največji strmini še vrata. Komaj sem na tla položil kolo, da ne bi zgmelo v dolino. Vseskozi pa so mi napredovanje, ki je bilo zelo počasno, preprečevali še ogromni kamni oziroma skale na poti. Peljal sem se kakšen meter do prve skale, pa spet na ramo in ponovi vajo. Vožnja je bila nemogoča in noge so me pošteno pekle, ko sem nosil kolo proti vrhu v neustrezni obutvi. To je moja nedvomno najhujša strmina v življenju. Naklon sicer ni ubijalski, pač pa razmere na poti. Kmalu se je sicer vse umirilo in lahko sem spet razbral, da me vseskozi obkrožajo čudoviti razgledi. Še malo skal in že sem bil pri Koči na Poreznu. Tokrat si začuda nisem privoščil niti zavitka, temveč sem jo že po tretji frutabeli mahnil nazaj z željo, da me ne bi ujelo neurje.

Pogled na Soriško planino

Proti vzhodu

Čakal me je slalom med skalami, ki so bile kar nekajkrat tik pred kolesom. Na srečo se mi je vedno uspelo zmakniti v zadnji sekundi. Da tudi to ni bilo dovolj, me je seveda vseskozi rukalo kot na rodeu. Zelo nevaren spust me je čakal, ampak prišel sem na VRH. To tudi nekaj šteje. Seveda vse le ni bilo tako lahko. Čakalo me je še kar nekaj klancev in odločil sem se, da se okrepčam pred pastirsko kočo Porezen.

Pastirska koča Porezen

Pastirska mal'ca

Pošteno nažrt sem se odpravil. Nazaj je bila pot izredno lepa, nenaporna in čakal sem na kmetijo, kjer me je ´bik´ hotel za malco. Na žalost je bil v pesjaku in ni imel možnosti nagnati me v dolino. Pokazal bi mu, kaj je to hiter kolesar navzdol. 

Ko sem prišel do izhodišča, sem imel v mislih le vroč tuš in hladno pivo. Zadovoljil sem se le s kavo v Cerknem. Tudi hrane nisem iskal in prvotne načrte prihranil za drugič. Le hitro sem si zaželel domov in se po vročem tušu odločil za specialiteto ´Ala Muha´. Čas je bil za polurne testenine s tuno. Polurne zaradi tega, ker jih v pol ure skuham, pojem in pospravim. Danes sem jih pošteno zaslužil. Porezna pa zlepa ne bom pozabil.

Testenine po mojem okusu

Doma sem lahko tudi v miru pregledal današnjo pot in ugotovil, da sem se na kolesu matral cele štiri ure. Seveda prilagam tudi ostalo statistiko in povezavo.