Slavnik - 1028 mnv

Gora Slavnik, še zadnji tisočak pred morjem, me je mamila že dolgo časa. Idealen izlet za predsezono, ker je klanec sicer dolg pa vendar skoraj nikjer (razen pod vrhom) ne postreže z ubijalskim naklonom.

S Primožem sva se odpravila na trening letos aprila. Izbrala sva sončno vendar vetrovno soboto, ki nama je na vrhu Slavnika postregla še z burjo.

Avto pripravljen na akcijo

Izhodišče so bile Hrpelje pri Kozini, kjer sva spila tudi obvezno jutranjo kavico v lokalni pekarni. Sledilo je preoblačenje in že sva bila nared za prihajajoče klance. Malo preden sva se odpravila, naju preseneti cela četa Italijanov, ki so imeli enak namen in izgleda tudi cilj. Toliko novih, lepih koles in čisto novih dresov še nisem videl na kupu. Le kako pa gredo v klanec...

Pot naju je vodila na jug. Sprva le kot lepa pot skozi borov gozd, ki se počasi spreobrne v zmeren klanec. Cilj nama je bil trening in tempo je bil zmeren. Pot je bila vseskozi speljana v gozdu in burja, ki se je vidno krepila, ni prišla do naju. Vmes sva srečala tudi nekaj kolesarjev ter pohodnikov, pot pa je postajala vse bolj strma in kamnita.

Po parih Frutabelah in popiti celotni tekočini ter nekaj sto prevoženih višinskih metrov se nama je odprl pogled na gol vrh Slavnika. Ko je bil vrh malo pred dlanjo, se začne hujši klanec in neugodno kamenje. Malo pred vrhom me je burja celo skoraj prevrnila in malo je manjkalo, da bi postal predmet posmeha med pohodniki. 

Burjo je bila zelo izrazita povsem na vrhu. Paziti sva morala na kolesa in opremo, da nam je ni burja razmetala po celem hribu.

 Moja malenkost

Primožev zmagovalni nasmešek

 Razgled po okolici

Sledil je kratek počitek pred kočo, kjer je bilo ogromno ljudi. Od kje so se vzeli sva odkrila pozneje, med spustom. Za spust sva izbrala pot do Podgorja, ki je zgleda izhodišče za Slavnik mnogim. Spust je bil mestoma zelo adrenalinski, pa ne zaradi poti, vendar zaradi velikega števila pohodnikov. Najbolj nevarna so bila srečanja s privlačnimi predstavnicami nasprotnega spola, kjer je bilo potrebno pridobiti malo več pozornosti. Hvala bogu, da se je vse srečno končalo. Spust je bil dolg približno pol ure, medtem sva kar nekajkrat preklinjala skale ter ostale ovire na cesti.

V Podgorju sva najprej poiskala gostilno Pod Slavnikom, ki je bil najin oziroma moj dejanski cilj. Sline so se mi cedile že ob pogledu na pročelje hiše. Vendar je bilo potrebno pred hrano napraviti še nekaj kilometrov in višinske razlike. Krenila sva proti Črnotičam ter nato proti Petrinjam.

Dolga ravnina proti Črnotičam

V Petrinjah sva prečkala staro cesto do morja ter se usmerila proti vasi Klanec pri Kozini. Od kod je kraj dobil ime sva preizkusila na koncu, ko se je cesta dvignila in klanec ni spustil do Kozine. V vasi Klanec sva med vožnjo opazila tudi prijeten bife, pred katerim je sedela še bolj prijetna kelnarca. Družabna kot sva, sva med zaviranjem skoraj padla s kolesov in nemudoma zavila na kavo. Pogovor nikakor ni stekel. Po potrditvi sumov, da ima najina kelnarca vzhodno evropske korenine, sva se spraševala ali ima tudi kakšna druga znanja.... Skratka, po prevoženi poti sva se utrujena, vendar bogatejša za nove izkušnje, vrnila na izhodišče. 

Nazaj na izhodišču

Prišel je trenutek, ki sem ga že nestrpno čakal. Lačna kot volka, sva se končno odpravila nazaj do Podkraja v gostilno Pod Slavnikom. Pametna kot sva ter nekateri bi mogoče rekli malo naivna, sva misleč, da so ceste v Sloveniji pa res skoraj že vse asfaltirane, ubrala bližnjico čez Prešnico. Kmalu po vasi Prešnica naju je presenetil makadam, midva pa nekaj kolesarjev ob poti. Vendar sva kmalu prispela pred gostilno.

Preden grem ali greva na pot, si vedno ustrezno izberem lokacijo prehranjevanja. Tokrat je bila to gostilna, ki je znana po domačih raviolih, fužih ter divjačini. Nisva bila razočarana nad ponudbo.

Spodaj moji ravioli z jurčki ter fuži s tartufi. Primož si je izbral divjega prašiča ter ne preveč primorski pražen krompir.

Ne sme manjkati tudi sladica. Štrudl je vedno moj zmagovalec.

Sita in zadovoljna sva se zvrnila v avto ter z ležernim ritmom kmalu prispela domov.

Še detajli in povezava do ture.

Celotna trasa 

 Še profil...

... in statistika

Kobariški Stol - 1673 mnv

Kobariški Stol je ozka in razpotegnjena gora z vrhom na 1673 metrih in se nahaja v Posočju v Julijskih Alpah.

Njegov več kot 20 km dolg razgledni greben nudi izjemne možnosti za jadralno padalstvo. Kot najvišje vzletišče v Posočju je Kobariški Stol velikokrat edini nad inverzno plastjo ozračja, kar omogoča termično jadranje.

Bil je že september in z njim je izginila poletna vročina. Za izhodišče sem si izbral Kobarid. Najprej sem kolesaril proti severu, proti Bovcu, nato pa v vasi Žaga zavil levo proti mejnemu prehodu Učja ter tik pred njim še enkrat levo na ozko in strmo cesto proti Stolu.

Na poti - pogled proti Bovcu

Prvi blagi vzpon proti mejnemu prehodu Učja

Do tukaj je bilo življenje še lepo. Celo prijetno. Po odcepu iz glavne ceste se prične druga plat. Od temnih misli in težkih besed, češ le kdo me je prisilil, da se sedaj mučim v tej ˝steni˝, do strašne želje po Frutabeli, so me spremljali v klancu, ki ga nikakor ni hotelo biti konec. Vmes sem pozdravljal tudi druge kolesarje in pohodnike, s katerimi smo si delili enako usodo.

Cesta je ponekod normalna makadamska, spet drugje ozka, mestoma malce razrita, klanec oziroma naklon pa ne popusti niti za malenkost. Vendar vse to nikakor ne ovira voznike kombijev, ki redno vozijo oziroma divjajo mimo nas ter peljejo jadralne padalce na vrh hriba.

Čez nekaj dolgih trenutkov agonije in nenehnega prepričevanja, da ne prestopim na Temno stran, le prispem na vrh Stola. Odpre se neverjeten razgled na Breginjski kot in okoliške hribe. S tem je ves trud poplačan.

Neverjeten razgled z vrha

Čakal me je le še izredno lep in ˝rukajoč˝ spust do glavne ceste ter naprej proti Kobaridu.

V Kobaridu sem po težko prisluženem pivu že spraševal domačine o preverjeni lokaciji za hrano. Predlog je bil sprejet ob besedah ˝veliko˝, ˝dobro˝ in ˝pašta˝. Odpravil sem se v pizzerijo Pri Vitku, ki se nahaja v južnem in mirnem predelu Kobarida.

Ob obilnih in odličnih špagetih s tuno in bučkami sem premleval svojo turo in se samohvalil o odlični izbiri.

Za boljši pregled ture prilagam tudi zemljevid ter profil in tukaj je še povezava.

Trasa

Profil

Statistika in profil vzpona

Kolo, klanec, pot, cilj, hrana....ne nujno v tem vrstnem redu

Ideja o spletni strani, kjer bi opisoval svoje kolesarske podvige ter, kar je še skoraj bolj pomembno, kam se potem dobro okrepčati, je stara že skoraj toliko kot moja malenkost.

Izgovorov, zakaj se tega do sedaj še nisem lotil, mi je zmanjkalo. Pred vami je torej moj spletni dnevnik kolesarskih tur ter gostiln/okrepčevalnic/turističnih kmetij, ki sem jih obiskoval v upanju na gurmanske nepozabne užitke. Na žalost sem določen arhiv tur založil neznano kam, vendar upanje, da jih še najdem, umre zadnje.

Vozil sem se bodisi sam ali s prijateljem Primožem. Ture so predvsem gorske, različnih težavnostnih stopenj. ˝V klancu še najbolj vztrajni utihnejo.˝ je bil najin/moj moto.