Kam potem...: Slavnik

Gora Slavnik, še zadnji tisočak pred morjem, me je mamila že dolgo časa. Idealen izlet za predsezono, ker je klanec sicer dolg pa vendar skoraj nikjer (razen pod vrhom) ne postreže z ubijalskim naklonom.

S Primožem sva se odpravila na trening letos aprila. Izbrala sva sončno vendar vetrovno soboto, ki nama je na vrhu Slavnika postregla še z burjo.

Avto pripravljen na akcijo

Izhodišče so bile Hrpelje pri Kozini, kjer sva spila tudi obvezno jutranjo kavico v lokalni pekarni. Sledilo je preoblačenje in že sva bila nared za prihajajoče klance. Malo preden sva se odpravila, naju preseneti cela četa Italijanov, ki so imeli enak namen in izgleda tudi cilj. Toliko novih, lepih koles in čisto novih dresov še nisem videl na kupu. Le kako pa gredo v klanec...

Pot naju je vodila na jug. Sprva le kot lepa pot skozi borov gozd, ki se počasi spreobrne v zmeren klanec. Cilj nama je bil trening in tempo je bil zmeren. Pot je bila vseskozi speljana v gozdu in burja, ki se je vidno krepila, ni prišla do naju. Vmes sva srečala tudi nekaj kolesarjev ter pohodnikov, pot pa je postajala vse bolj strma in kamnita.

Po parih Frutabelah in popiti celotni tekočini ter nekaj sto prevoženih višinskih metrov se nama je odprl pogled na gol vrh Slavnika. Ko je bil vrh malo pred dlanjo, se začne hujši klanec in neugodno kamenje. Malo pred vrhom me je burja celo skoraj prevrnila in malo je manjkalo, da bi postal predmet posmeha med pohodniki.

Burjo je bila zelo izrazita povsem na vrhu. Paziti sva morala na kolesa in opremo, da nam je ni burja razmetala po celem hribu.

Moja malenkost

Primožev zmagovalni nasmešek

Razgled po okolici

Sledil je kratek počitek pred kočo, kjer je bilo ogromno ljudi. Od kje so se vzeli sva odkrila pozneje, med spustom. Za spust sva izbrala pot do Podgorja, ki je zgleda izhodišče za Slavnik mnogim. Spust je bil mestoma zelo adrenalinski, pa ne zaradi poti, vendar zaradi velikega števila pohodnikov. Najbolj nevarna so bila srečanja s privlačnimi predstavnicami nasprotnega spola, kjer je bilo potrebno pridobiti malo več pozornosti. Hvala bogu, da se je vse srečno končalo. Spust je bil dolg približno pol ure, medtem sva kar nekajkrat preklinjala skale ter ostale ovire na cesti.

V Podgorju sva najprej poiskala gostilno Pod Slavnikom, ki je bil najin oziroma moj dejanski cilj. Sline so se mi cedile že ob pogledu na pročelje hiše. Vendar je bilo potrebno pred hrano napraviti še nekaj kilometrov in višinske razlike. Krenila sva proti Črnotičam ter nato proti Petrinjam.

Dolga ravnina proti Črnotičam

V Petrinjah sva prečkala staro cesto do morja ter se usmerila proti vasi Klanec pri Kozini. Od kod je kraj dobil ime sva preizkusila na koncu, ko se je cesta dvignila in klanec ni spustil do Kozine. V vasi Klanec sva med vožnjo opazila tudi prijeten bife, pred katerim je sedela še bolj prijetna kelnarca. Družabna kot sva, sva med zaviranjem skoraj padla s kolesov in nemudoma zavila na kavo. Pogovor nikakor ni stekel. Po potrditvi sumov, da ima najina kelnarca vzhodno evropske korenine, sva se spraševala ali ima tudi kakšna druga znanja.... Skratka, po prevoženi poti sva se utrujena, vendar bogatejša za nove izkušnje, vrnila na izhodišče.

Nazaj na izhodišču

Prišel je trenutek, ki sem ga že nestrpno čakal. Lačna kot volka, sva se končno odpravila nazaj do Podkraja v gostilno Pod Slavnikom. Pametna kot sva ter nekateri bi mogoče rekli malo naivna, sva misleč, da so ceste v Sloveniji pa res skoraj že vse asfaltirane, ubrala bližnjico čez Prešnico. Kmalu po vasi Prešnica naju je presenetil makadam, midva pa nekaj kolesarjev ob poti. Vendar sva kmalu prispela pred gostilno.

Preden grem ali greva na pot, si vedno ustrezno izberem lokacijo prehranjevanja. Tokrat je bila to gostilna, ki je znana po domačih raviolih, fužih ter divjačini. Nisva bila razočarana nad ponudbo.