Blegoš - 1562 mnv

Blegoš je 1562 m visoka gora, ki se nahaja med Selško in Poljansko Soro. S travnatega vrha se nam odpre lep razgled na Polhograjsko hribovje, Golake, Kojco, Porezen, Julijske Alpe, Ratitovec, Koprivnik, Mladi in Stari vrh ter Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.

Moj cilj je bila sicer koča na Blegošu, ki stoji malce nižje, na nadmorski višini 1391 metrov. Da pa ne bi preveč počival, sem seveda štartal kar iz Horjula, že v poznem dopoldnevu na sončno in vročo septembrsko soboto. 

Koča na Blegošu, v ozadju vrh Blegoša

Čakala me je lepa in kar naporna ter dolga krožna vožnja iz Horjula v Polhov Gradec, nato je sledil vzpon do Črnega Vrha ter hiter in lep spust do Visokega v poljanski dolini, kjer najprej zagledaš Domačijo Ivana Tavčarja, nato pa do vasi Poljane, kjer sem skrenil z glavne ceste v glavni in najtežji klanec ture, ki me je sčasoma pripeljal do Koče na Blegošu. Nazaj pa sem se vračal preko Gorenje vasi, kjer sem končno jedel ter preko Lučin do izhodišča.


Začetni klančič od Zaklanca do Dvora je bil ogrevalni, od tu naprej pa je šlo, kot se je kasneje izkazalo, zares. Namreč, ko sem se priključil glavni cesti Dobrova-Polhov Gradec, sem opazil več posameznih kolesarjev s številkami na hrbtu. Mogoče pa imajo kakšno dirko, sem si mislil. Ko pa sem kolesarko, ki sem jo prehitel, vprašal kaj se gredo, mi je le odgovorila, da imajo kronometer na Pasjo Ravan. No, v naslednjih nekaj kilometrov vzpona sem prehitel še nekaj specialistov in specialistk, seveda pa so številnejši prehiteli mene. 


Ker mi tekmovalnost ni dala miru, sem že kmalu v klancu lovil sapo, vendar popustil nisem. Do Črne vasi smo se številni kolesarji zelo hitro povzpeli. Tukaj pa smo se ločili, kajti čakal me je spust do Visokega. To je pomenilo za nekaj časa spremembo vozne podlage in sicer na makadam. Še preden pa se pravi spust začne, je tukaj že asfalt. Odličen, vriskajoč ter zelo hiter spust.

Pred spustom proti Visokem, v ozadju Blegoš

V Visokem pa na glavno cesto Škofja Loka - Gorenja vas. Kmalu pa spet, v vasi Poljane, zavijem desno ter po začetnih nekaj kilometrih ravnine, kmalu spet rinem v klanec. Sonce je kljub septembru zelo močno in me prisili v kratko pavzo. Tekočin mi je že primanjkovalo in že sem pogledoval po turističnih kmetijah, ki jih tod ni malo, ali gostilnah, kjer bi dopolnil zalogo. Na srečo pa kmalu zagledam napajalnik, kjer sem dobil odlično in mrzlo vodo.

Dobrodošlo napajalno mesto

Še dobro, kajti bil sem v najhujšem klancu, ki ga nikakor ni bilo konca. Že zdavnaj sem presegel 1000 višincev na turi in noge nikakor niso bile več sveže. Razgledi, v steni tišine, pa so bili odlični. Vseskozi sem si ogledoval Poljansko dolino, v daljavi pa tudi moj cilj, Blegoš. 

V klancu, že bližje cilju

Po osmih kilometrih težkega in strmega klanca pridem na makadam. Sprva je strmina še enaka, nato pa popusti in po dveh kilometrih pridem do parkirišča in križišča, ki služi za izhodišče mnogim ˝pohodnikom˝. Od tukaj se razgled pomakne proti severu, pogosto pa ga ovira gozd. Do koče imam še dobre tri kilometre. Sprva je pot dokaj položna, z nekaterimi strmejšimi vložki, nato pa se zadnjih 500 metrov pot postavi pokonci. Naklon je krepko čez 20 odstotkov. Po steni smrti se vozim v predzadnji prestavi in kmalu se pred kočo pot zravna in že vidim na mizi zmagovalno pivo.

Po kratkem pogovoru z domačini pa že bežim v dolino. Kmalu pridem do križišča, kjer se usmerim ostro desno in čaka me najprej šest rukajočih makadamskih kilometrov, nato pa še pet asfaltnih do doline in s tem do glavne ceste. Spust je adrenalinski in zaradi številnih debelih nanosov peska tudi zanimiv in nevaren. Po tej poti, v obratni smeri, vsako leto tudi organizirajo Vzpon z gorskimi kolesi na Blegoš, ki je bil v planu naslednji dan. 

Prašen in pretresen kmalu prispem v Hotavlje ter na glavni cesti zavijem proti Gorenji vasi. Tam, v centru vasi, me čaka gostija, ki jo bom opisal kasneje. Po gostiji pa sem zavil proti Lučinam, kjer me je čakalo še 20 kilometrov skupne razdalje do izhodišča. 8 kilometrov od skupne razdalje je spet predstavljal klanec. Tokrat zmeren klanec, kajti po gostiji kaj hujšega tudi ne bi zmogel. Kljub številnim kilometrom za sabo, sem kmalu prispel v Lučine in čakal me je predvsem samo še spust do domače doline. 

Sedaj pa, če pa se pred zaključkom opisa ture le vrnem še k opisu gostilne naj povem, da spet nisem bil razočaran. Obiskal sem znano gostilno v centru Gorenje vasi in sicer gostilno Pr´ Sedmic. V času obiska so imeli posebne dneve Oktoberfejst. 

Gostilna Pr´ Sedmic

Posebna ponudba

Kljub posebni ponudbi, se nisem odločil za ˝superco˝, ampak sem segel po rdečem vinu. Pri hrani pa sem upošteval posebno ponudbo in naročil:

Pečena svinjska krača s prilogo

Mladi gospodar me je ves čas lepo in prijazno stregel, se mi pa zdi, da je bil presenečen koliko hrane sem lahko pojedel. Ker pa sem se ravno vračal od tod, sem za sladico naročil rezino Blegoš, ki me je naposled le utrudila. Vzel sem si kar nekaj časa za počitek, da sem potem lahko, sicer s težavo, ponovno sedel na kolo. 

Rezina Blegoš

Preverjeno dobra družinska gostilna s svežo in vedno odlično ponudbo. Vedno se posvetijo gostom in se potrudijo, da jo zapustite siti in zadovoljni.

Tura pa je bila dolga, z veliko težkimi in dolgimi vzponi ter skupno dobrih 2000 višinskih metrov. Na koncu pa veliko število prevoženih kilometrov z gorcem pomeni, da boste tisto noč dobro spali. Priporočam jo vsem, vsaj malo bolje pripravljenim kolesarjem. Sam sem za turo potreboval dobre štiri ure poštenega kolesarjenja.


Na koncu pa seveda še malo statistike in povezava do ture.

Trasa

Razgibanost trase

Profil

Statistika

Krim - 1107 mnv

Krim je 1107 m visoka gora, ki se dviguje južno od Ljubljanskega barja. Z vrha na katerem stoji planinski dom, ter večje število oddajnikov je lep razgled na del Julijskih Alp, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe in Ljubljansko barje.

Ponovni obisk Krim-a se mi je zgodil na lepo, sončno in hudičevo vročo nedeljo. Zgodnji štart iz Horjula se mi je obrestoval le na začetku poti. Kmalu pa je sonce začinilo današnjo večinoma asfaltno turo. 

Pogled po horjulski dolini

Pot, ki me je peljala preko Drenovega Griča, Notranjih Goric ter še zadnje vasi pred vzponom Podpeči, ni nič posebnega, prava umetnost pa je preživeti med cestnimi dirkači, katerim bližnje prehitevanje pomeni užitek. 

V daljavi moj cilj

Dotedanji cestni ravninski dolgčas prežene vzpon proti Rakitni. Dopoldansko sonce ni bilo prav nič sveže in kuhati sem začel kot Golf dizel, serija 1. Sence pa itak ni nikoli dovolj. Tudi ostali sokolesarji, ki sem jih srečeval, so bili enakega mnenja in skupaj smo preklinjali naše odločitve o kolesarskem cilju. Kot, da bi nam to kaj pomagalo.

Stolp se že vidi

Ko sem, s suhim jezikom do tal, prišel do odcepa za Krim, se je pot in tudi senca izboljšala. Do vrha Krima me je čakalo še cca. 8 kilometrov makadamske poti. Večina poti je hvala bogu potekala po senci. Klanec je v začetku zmeren in povprečna hitrost ni dosti manjša, kot na asfaltu. 

Opozorilo Policije

Taka pot se je nadaljevala proti Krimu

Po približno šestih kilometrih pa me je čakal pred zadnjim vzponom še cca. kilometer vožnje navzdol. Zadnjih nekaj kilometrov makadama je vzpon malce težji, svoj vrhunec pa predstavlja približno 500 metrov končnega vzpona pred vrhom. Naklon doseže od 14 do 21 % in predstavlja piko na i ture. Na vrhu se nam odpre lep razgled po bližnji okolici ter v čistem ozračju še dosti dlje.

Zadnji vzpon

Cilj je že zelo blizu

Razgled po okolici

Koča na vrhu Krima, ki sem jo dobro izkoristil za hidracijske potrebe, stoji od leta 1962. Krim sodi tudi med naše najbolj pomembne geodetske točke. 

Koča na Krimu

Med leti 1817-1828 so namreč avstrijski zemljemerci postavili izhodišče prve katastrske izmere dežel Kranjske, Koroške ter Primorske z Istro, koordinatno izhodišče je bila trigonometrična točka 1. reda št. 172 KRIM. Krimski koordinatni sistem je matematična podlaga za približno 80 % vseh topografskih.

Najstarejši opis lege točke Krim

Na pročelje je LGD leta 1994 postavilo spominsko obeležje, na katerem je v gotici reproduciran najstarejši opis lege točke Krim. Vsako leto pa organizirajo tudi tradicionalno spominsko srečanje, namenjeno predvsem geodetom, pa tudi pohodnikom in drugim obiskovalcem Krima.

Če pa se vrnemo k bistvu današnjega izleta, potem pridemo do povratka. Čakal me je makadamski povratek do glavne ceste ter adrenalinski spust po znanih asfaltnih ovinkih, kjer so me številni hitro-mimo-vozeči motoristi opozarjali, da je to njihov teritorij.

Na koncu spusta, v vasi Preserje, me je čakala današnja gostilna. Sprva sem nameraval obiskati drugo, pa sem bil preprosto preutrujen, preumazan ter pač tudi pretečen za kam drugam. Glede hrane mi ni bilo prav nič žal, sem se pa kasneje prav počasi vlekel, s polnim želodcem, proti domu. Obiskal sem Pizzerijo Balada.

Pizzerija Balada

Preprosta lokacija, prijeten ambient ter zelo prijazna postrežba. Ker mi pica trenutno ni pasala, sem se odločil za mešano meso na žaru. Gospa je nato pač le za mene zakurila žar ter kmalu sem se že mastil z njihovimi dobrotami.

Prijazno osebje

Še en cilj tistega dne

Kot sem že omenil, sem se s polnim želodcem komaj privlekel do doma. Premagati pa sem moral še cca. 17 kilometrov. Vseeno odlična tura. Naslednje leto sledi ponovitev. Celotno pot sem prevozil v netto 3 urah in 15 minut.


Prilagam pa še statistiko ture ter obvezno povezavo.

Trasa

Trasa - ortofoto

Profil

Statistika

 

Planina Korošica (1554 mnv) in stari Ljubelj (1370 mnv)

Planina Korošica se nahaja na jugo zahodnih pobočjih 1968 m visoke Košutice. S planine, na kateri stoji pastirska koča odprtega tipa se nam odpre lep razgled na že omenjeno Košutico, Veliki vrh v Košuti, Zajmenove peči, Begunjščici ter delu goram nad Zelenico.

Ljubelj je gorski prelaz v Karavankah. Do leta 1945, ko je bil nekaj sto metrov pod prelazom zgrajen cestni predor, je Ljubelj veljal za najbolj strm cestni prelaz na celotnem področju Alp, saj je naklon na gorenjski strani na mestih presegel 29 %. Danes stara cesta v zimskem času služi kot sankališče.

Ja, tokratna izkušnja se sicer ni začela lepo ampak se je odlično končala. Na poti sem doživel veter, dež in sonce, mraz in vročino ter resno utrujenost in veliko nošnje ter porivanja kolesa. Pa je bilo vseeno super :)

Proti ciljem

Začel sem izpred gasilskega doma v Podljubelju in sicer sprva po stari cesti, nato pa sem pred odcepom za planino Korošico zavil na magistralko. Odcep je nekje 3 kilometre pred mejnim prehodom. Cesta je bila sprva normalno prevozna, z nedeljskim naklonom, kmalu pa je pokazala kaj me čaka. Gručasto kamenje ter skale, ponekod sipek pesek. Vse na kupu.

Proti Korošici ... ampak počasi

Kolikor sem mogel, sem gledal števec, ker me je zanimal naklon. Tukaj je bil še zmeren... ˝LE˝ okoli 22 odstotkov. Mestoma se je povzpel tudi na 25 odstotkov. Taka pot se je vlekla cele 3 kilometre. Vmes sem, kot tudi drugi mimoidoči, večkrat pomislil na povratek. Kaj mi je spet treba tega klanca. Vendar sem vztrajal. Malo na kolesu, pa spet dol z njega. Porivat kolo na polno. Pa nekaj metrov spet na kolesu...itd. Po dobre pol ure pa sem prispel do ograje, ki zaznamuje planino.

Na polovici trpljenja

Pot naprej je bila še težja :) Naklon se je povzpel do 29 odstotkov. Cesto oziroma gaz je večkrat presekal hudournik, da pa je bila pot še bolj zanimiva, je začelo še deževati. Sprva po malem, nato pa je že pošteno lilo. Pohodniki so se pametno poskrili pod drevjem, sam pa sem nadaljeval po strmini, saj sem bil že itak premočen.

Dežja se na srečo ne vidi

Skale so postale zdrsljive, zemlja se je spremenila v blato. Kolesa praktično nisem več vozil ampak nosil. Pohodniki so me gledali kot vesoljca. Po planu imam še dober kilometer do koče na planini. Počival nisem več, ker se nisem hotel ohladiti. Klanec še kar ni popustil,  mogoče le za kakšnih deset metrov. Nato pa sem prišel na čistino in čakalo me je še 300 metrov blatne ceste. Pred kočo pa bujno rastje.

Malo pred kočo

Ker sem hotel vsaj  malo sčistiti kolo, sem seveda vozil po velikih listih. Lepo mehki in mokri so bili. Nato pa sem opazil, da se vozim po kravjem stranišču. Vsepovsod pod listjem pa skrita velika, mehka in smrdeča presenečenja. Blato je bilo vseeno bolj mamljivo. Nato pa na srečo zagledam kočo. Do vrha sem potreboval uro in petnajst ter prevozil le slabih osem kilometrov. Ampak kakšnih kilometrov.

Koča na planini Korošica

Prav vsi so bili presenečeni, ko so me zagledali. Pa se nisem mudil dolgo časa. Le malce goriva, anorak na sebe in piči nazaj v dolino. Listja sem se spet na široko ognil. Je pa začelo blato s koles pošteno metati naokoli. Kmalu tudi na to nisem več mislil. Več dela sem imel ostati na dveh kolesih zaradi izredno zmuzljivega terena in mokrote. Skoraj ˝navpičen˝ kot tudi ni dosti pomagal. Počasi je še šlo, ko pa sem pridobil malce več hitrosti, se nisem več mogel ustaviti. Na srečo so mi serpentine pomagale. Vseeno sem bil veliko hitrejši, kot v obratno smer.

Pogled proti naslednjem cilju - Ljubelju

Do glavne ceste sem potreboval le kakih 20 minut. Spet so me nehale boleti noge ter začele boleti roke. Dež je tudi ponehal, celo malo se je zjasnilo. Cesta pa je bila še precej mokra. Še dobro, bom lahko sčistil gume.

Čakal me je naslednji cilj. Že dolgo sem želel videti stari mejni prehod Ljubelj. Pozimi smo z družbo nameravali sankati, pa je vse padlo v vodo oziroma jih je zametel sneg. Pot sem nadaljeval po magistralki ter na parkirišču pri sedanjem prehodu nesel kolo čez nekaj stopnic na staro cesto. Cesta je namreč večinoma  časa zaprta za motorni promet. Kar je tudi prav. Spet me je čakal peklenski klanec. Tokrat še dobra dva kilometra. 

V sredini so moje prejšnje ride - proti Korošici

Tokrat je bila cesta vseskozi vozna, kar je bilo še huje. Naklon ni popustil in je bil vedno vsaj 15 odstoten. Zadnji kilometer in pol pa vseskozi okoli 20 odstoten, mestoma spet do 29. Čas je bil za novo gorivo in vodo, veliko vode. Napredoval sem počasi, z res nizkim prenosom. Klanec pa kar ni in ni popustil. Včasih si pa res moral imeti močan razlog, da si šel v Avstrijo :). Nato pa sem dosegel končen cilj dneva. Koča na Ljubelju.

Koča na Ljubelju

Državna meja in obeliska

Senčna stran Alp

Planina Korošica v sredini (koča je med dvema krpama trave)

Po dolgem času sem bil spet v Avstriji, pa ne v šopingu. Bil sem kar pošteno utrujen in vesel, da mi je nov podvig uspel. Sprva je kazalo na misijo nemogoče. Čakalo me je le še zasluženo mrzlo pivo v koči ter povratek na izhodišče. Ampak kakšen povratek je to bil. Res hud spust po dobri makadamski cesti z ogromnim naklonom. Nasproti ni bilo nobenega, bi se pa sigurno umaknil, ko bi slišal vriskanje in zvok nadzvočnega kolesa. Prehitro sem bil zopet na asfaltu. Čakala me je le še hitrejša vožnja do gasilskega doma. Seveda pa tudi nova avantura po njem.

Tokrat sem za novo gurmansko pustolovščino izbral Gostišče Koren.degustacijski meni in nasmeh mi je le rasel in rasel...

Gostišče Koren

Ko sem se odločil še za spremljevalno vino, so se hodi lahko začeli. Seveda tudi aperitiv ni manjkal.

Domači Češnjevec in rdeče

Pogrinjek - Čemažev in sirov namaz na domačem kruhu

Po tem uvodu se je začelo zares. Okusi so bili res neverjetni. Rdeča pesa le ni samo za v solato.

Rdeča pesa s kozjim sirom, oljčnim oljem ter belimi tartufi

Česnova mineštra

Sicer nisem pojedel tudi posode, kajti domač kruh s semeni je bolj prijal. Nato pa Grand finale.

Jelenov file s suhimi slivami

Hmmm... Ali veste kaj bi bila pika na i? Kakšna, ne preveč suha in ne nasitna, čokoladna torta. V naslednjem trenutku že pred mano. No. Ampak malce nasitna pa je bila. Če bi imel pas, bi ga že odpenjal.

Pika na i

Res odličen meni. Poleg sem spil še tri kozarce domačega rdečega ter na koncu plačal mizernih 27 EUR. Res vredno vsakega centa. Sledilo je še prijetno kramljanje z oskrbnikom, njegovo ženo Mojco ter pridno in mlado pomočjo. Kmalu se sigurno spet vrnem... v večji zasedbi. V oktobru prižgejo peč in pričnejo cmaziti raznorazne kopitarje ter mehkužce izpod peke...ampak prej pokličite in se najavite. Pa dober tek.

Sezona izpod peke bo kmalu tu

Domači ambient in naš Tito v dobri družbi

Skratka, kaj lahko povem o celotni današnji turi. Začetek je bil obetajoč, nadaljevanje bolj slabo, vmes malce katastrofalno, nato super, zaključek pa fenomenalen. Res odlično gurmansko odkritje. Osvojil pa sem tudi dva vrhova, ki sem si jih zadal že kar nekaj časa nazaj. Ta tura pa je bila tudi najhujša tura glede na povprečen naklon. Povprečen naklon je namreč bil 12 odstoten :). Au.

Za konec pa seveda informacije ter povezava do ture. 

Trasa

Profil trase

Relief

Statistika