Blegoš - 1562 mnv

Blegoš je 1562 m visoka gora, ki se nahaja med Selško in Poljansko Soro. S travnatega vrha se nam odpre lep razgled na Polhograjsko hribovje, Golake, Kojco, Porezen, Julijske Alpe, Ratitovec, Koprivnik, Mladi in Stari vrh ter Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.

Moj cilj je bila sicer koča na Blegošu, ki stoji malce nižje, na nadmorski višini 1391 metrov. Da pa ne bi preveč počival, sem seveda štartal kar iz Horjula, že v poznem dopoldnevu na sončno in vročo septembrsko soboto. 

Koča na Blegošu, v ozadju vrh Blegoša

Čakala me je lepa in kar naporna ter dolga krožna vožnja iz Horjula v Polhov Gradec, nato je sledil vzpon do Črnega Vrha ter hiter in lep spust do Visokega v poljanski dolini, kjer najprej zagledaš Domačijo Ivana Tavčarja, nato pa do vasi Poljane, kjer sem skrenil z glavne ceste v glavni in najtežji klanec ture, ki me je sčasoma pripeljal do Koče na Blegošu. Nazaj pa sem se vračal preko Gorenje vasi, kjer sem končno jedel ter preko Lučin do izhodišča.


Začetni klančič od Zaklanca do Dvora je bil ogrevalni, od tu naprej pa je šlo, kot se je kasneje izkazalo, zares. Namreč, ko sem se priključil glavni cesti Dobrova-Polhov Gradec, sem opazil več posameznih kolesarjev s številkami na hrbtu. Mogoče pa imajo kakšno dirko, sem si mislil. Ko pa sem kolesarko, ki sem jo prehitel, vprašal kaj se gredo, mi je le odgovorila, da imajo kronometer na Pasjo Ravan. No, v naslednjih nekaj kilometrov vzpona sem prehitel še nekaj specialistov in specialistk, seveda pa so številnejši prehiteli mene. 


Ker mi tekmovalnost ni dala miru, sem že kmalu v klancu lovil sapo, vendar popustil nisem. Do Črne vasi smo se številni kolesarji zelo hitro povzpeli. Tukaj pa smo se ločili, kajti čakal me je spust do Visokega. To je pomenilo za nekaj časa spremembo vozne podlage in sicer na makadam. Še preden pa se pravi spust začne, je tukaj že asfalt. Odličen, vriskajoč ter zelo hiter spust.

Pred spustom proti Visokem, v ozadju Blegoš

V Visokem pa na glavno cesto Škofja Loka - Gorenja vas. Kmalu pa spet, v vasi Poljane, zavijem desno ter po začetnih nekaj kilometrih ravnine, kmalu spet rinem v klanec. Sonce je kljub septembru zelo močno in me prisili v kratko pavzo. Tekočin mi je že primanjkovalo in že sem pogledoval po turističnih kmetijah, ki jih tod ni malo, ali gostilnah, kjer bi dopolnil zalogo. Na srečo pa kmalu zagledam napajalnik, kjer sem dobil odlično in mrzlo vodo.

Dobrodošlo napajalno mesto

Še dobro, kajti bil sem v najhujšem klancu, ki ga nikakor ni bilo konca. Že zdavnaj sem presegel 1000 višincev na turi in noge nikakor niso bile več sveže. Razgledi, v steni tišine, pa so bili odlični. Vseskozi sem si ogledoval Poljansko dolino, v daljavi pa tudi moj cilj, Blegoš. 

V klancu, že bližje cilju

Po osmih kilometrih težkega in strmega klanca pridem na makadam. Sprva je strmina še enaka, nato pa popusti in po dveh kilometrih pridem do parkirišča in križišča, ki služi za izhodišče mnogim ˝pohodnikom˝. Od tukaj se razgled pomakne proti severu, pogosto pa ga ovira gozd. Do koče imam še dobre tri kilometre. Sprva je pot dokaj položna, z nekaterimi strmejšimi vložki, nato pa se zadnjih 500 metrov pot postavi pokonci. Naklon je krepko čez 20 odstotkov. Po steni smrti se vozim v predzadnji prestavi in kmalu se pred kočo pot zravna in že vidim na mizi zmagovalno pivo.

Po kratkem pogovoru z domačini pa že bežim v dolino. Kmalu pridem do križišča, kjer se usmerim ostro desno in čaka me najprej šest rukajočih makadamskih kilometrov, nato pa še pet asfaltnih do doline in s tem do glavne ceste. Spust je adrenalinski in zaradi številnih debelih nanosov peska tudi zanimiv in nevaren. Po tej poti, v obratni smeri, vsako leto tudi organizirajo Vzpon z gorskimi kolesi na Blegoš, ki je bil v planu naslednji dan. 

Prašen in pretresen kmalu prispem v Hotavlje ter na glavni cesti zavijem proti Gorenji vasi. Tam, v centru vasi, me čaka gostija, ki jo bom opisal kasneje. Po gostiji pa sem zavil proti Lučinam, kjer me je čakalo še 20 kilometrov skupne razdalje do izhodišča. 8 kilometrov od skupne razdalje je spet predstavljal klanec. Tokrat zmeren klanec, kajti po gostiji kaj hujšega tudi ne bi zmogel. Kljub številnim kilometrom za sabo, sem kmalu prispel v Lučine in čakal me je predvsem samo še spust do domače doline. 

Sedaj pa, če pa se pred zaključkom opisa ture le vrnem še k opisu gostilne naj povem, da spet nisem bil razočaran. Obiskal sem znano gostilno v centru Gorenje vasi in sicer gostilno Pr´ Sedmic. V času obiska so imeli posebne dneve Oktoberfejst. 

Gostilna Pr´ Sedmic

Posebna ponudba

Kljub posebni ponudbi, se nisem odločil za ˝superco˝, ampak sem segel po rdečem vinu. Pri hrani pa sem upošteval posebno ponudbo in naročil:

Pečena svinjska krača s prilogo

Mladi gospodar me je ves čas lepo in prijazno stregel, se mi pa zdi, da je bil presenečen koliko hrane sem lahko pojedel. Ker pa sem se ravno vračal od tod, sem za sladico naročil rezino Blegoš, ki me je naposled le utrudila. Vzel sem si kar nekaj časa za počitek, da sem potem lahko, sicer s težavo, ponovno sedel na kolo. 

Rezina Blegoš

Preverjeno dobra družinska gostilna s svežo in vedno odlično ponudbo. Vedno se posvetijo gostom in se potrudijo, da jo zapustite siti in zadovoljni.

Tura pa je bila dolga, z veliko težkimi in dolgimi vzponi ter skupno dobrih 2000 višinskih metrov. Na koncu pa veliko število prevoženih kilometrov z gorcem pomeni, da boste tisto noč dobro spali. Priporočam jo vsem, vsaj malo bolje pripravljenim kolesarjem. Sam sem za turo potreboval dobre štiri ure poštenega kolesarjenja.


Na koncu pa seveda še malo statistike in povezava do ture.

Trasa

Razgibanost trase

Profil

Statistika