Pred vami je opis hriba oziroma griča, ki sem ga že osvojil in objavil med turami, pa vendar je tokrat vse drugače. Namreč, sem oziroma sva se vrnila do izhodišča po drugi poti, najpomembneje pa sva obiskala tudi drugi hram odličnosti in gurmanskih užitkov.
In če začnemo zgodbo od začetka....
Cesta, ki je v času pisanja ni več, kajti odnesel jo je plaz v času lanskih septembrskih poplav, je zelo obiskana s strani kolesarjev in ostalih ljubiteljev lepih razgledov. Cesta na Predmejo je namreč tudi del Dirke po Sloveniji, kar le pritrjuje priljubljenosti. Start je bil tudi tokrat v središču Ajdovščine, na parkirišču pri reki Hubelj. Sledila je obvezna kava v centru Ajdovščine, kjer sva spet dobila odličen bar s še boljšo postrežbo v obliki luštne kelnerce.
 |
| Na izhodišču |
Sledil je obvezen obisk izvira reke Hubelj, ki je bil tokrat zmeren glede na količino vode, ki prihaja iz stene. Malo offroad-a sva okusila že do izvira, kajti cesto so že nekaj časa prenavljaji in še ni kazalo, da jo bodo končali v kratkem.
Po izviru sva se v vasi Lokavec priključila na glavno cesto proti Predmeji. Čakalo naju je slabih deset kilometrov zmernega do dokaj strmega vzpona. Vmes popestri vožnjo lep razgled na dolino ter Kras v daljavi. Pred Predmejo naju je čakalo še nekaj predorov, ki so speljani skozi skale kar me je spomnilo na cesto na Mangart. V Predmeji sva se prvič ustavila in se podkrepila z obvezno Frutabelo. Sledil je položnejši predel, ki je speljan skozi gozd in razgledov je s tem konec.
Po dobre pol ure ležerne vožnje, ko nama je zmanjkalo plitkih pogovornih tem, se cesta, ki je mimogrede že nekaj časa makadamska, ponovno dvigne in nekaj kilometrov pred kočo na Čavnu pošteno dihava in preklinjava. Le malo pred ciljem, ko se ponovno začne kratek asfalt, se spomnim kako sem klel tudi prejšnjikrat. Klanec se namreč spremeni v steno in zadnjih par sto metrov prekleto pritiskava na pedale. Soborcu sem slučajno pozabil omeniti zadnji vzpon in malo je manjkalo, da ne bi obrnil. Vendar, ker je stena kratka, sva kmalu prispela na najboljšo razgledno točko ture. Na rob pogorja.
 |
| Odličen pogled na dolino, Nanos in Kras |
Čakal naju je le še kratek spust do koče, kjer sva si z veseljem privoščila malce sadja v obliki štrudla in naravnih antioksidantov v lepi zeleni flaši.
 |
| Sadje in antioksidanti |
 |
| Zmagovalca |
Čakal naju je dolg spust do Predmeje, nato pa sva zavila proti Colu. Cesta je mestoma zelo slaba, rukajoča, luknjasta in zaželela sva si spet makadam. Naselij je veliko vendar malo hiš. Številnejše so bile krave, ki so se pasle vedno v neparnem številu. Mogoče je to del lokalne kulture :).
Do Cola sva prevozila še kar nekaj kratkih vzponov in spustov, zato sva bila vesela table Col, ki je pomenil le še dolg spust do Ajdovščine in izhodišča. Super izlet in nemalo višincev naju je pošteno zlakotilo in komaj sva čakala naslednjo postajo.
Peljala sva se proti Novi Gorici, v Šempas. Bila sva že pošteno lačna, ko sva v Šempasu iskala kmetijo Rjavčevi. Nevede sva se parkrat celo peljala mimo ne da bi videla velik pokrov od soda ter na njem napis Rjavčevi, na še večjih lesenih vratih. Ni vse v neonkah, sva si mislila, ko naju je lastnica čudno gledala, češ, da jih nisva takoj dobila.
 |
| Kmetija Rjavčevi |
 |
| Glavni vhod |
Na srečo je avtobus gostov, ki so ga pričakovali, zamujal in dobila sva najboljšo njihovo mizo in sicer na sredini idiličnega dvorišča v senci pod ogromno krošnjo drevesa.
 |
| Zmagovalna lokacija |
Po kratkem uvodu in čveku z lastnico sva se odločila za domače rdeče vino ter seveda narezek domačega suhega mesovja v spremljavi z domačim kruhom. Njihov pršut je enkraten. Lastnik nama je kasneje vse razložil glede pasem in vzreje pravih prašičev in načina zakola. Prava znanost.
 |
| Kisel obraz pred jedjo ... |
 |
| ... in srečen pred novim krožnikom |
Za glavno jed sva dobila obilen kmečki krožnik. Gor so se znašle tri priloge ter štirje kosi mesa. Vsi seveda so bili nekoč del prasca. Do sedaj sva pojedla že šest različnih svinjskih jedi. Nov dnevni rekord. Pa kako je pasalo.
 |
| Še sladica |
Za piko na i sva dodala še domače orehove štruklje, ki sva jih poplaknila že s tretjim litrom vina, ki sploh ni bil zadnji. Tako dobre domače hrane pa že dolgo ne. Na koncu naju je po vsem tem užitku presenetil tudi račun. Le slabih štirideset evrov. Še en liter... hmm, raje ne. Pa da ne bom več prostora spet namenil hrani, za konec le to, da je kmetija Rjavčevi odličen primer domače kmetije, ki se trudi gostu ponuditi izvrstno kvalitetno hrano ter pijačo za pošteno ceno.
Ponovitev odlične tura z novimi vložki poštenega matranja ter z odličnim koncem v novoodkritem hramu gurmanskih užitkov. Za konec seveda obvezna statistika in povezava.
 |
| Trasa |
 |
| Profil trase |
 |
| Profil vzponov |
 |
| Statistika |
