ponedeljek, 16. avgust 2010

Vršič (x2) - 1611 mnv

Vršič je najvišji slovenski cestni prelaz (tudi najvišji v Vzhodnih Julijskih Alpah), ki povezuje Gorenjsko s Trento. Cesto preko prelaza so zgradili med 1. svetovno vojno vojni ujetniki, predvsem Rusi.

Ko nekdo omeni Vršič, me spomni na moje kolesarske začetke. Na moja prva tekmovanja, preizkušnje, na zelo lepe spomine. Poleg tega tudi na lepo naravo, razglede, gnečo na cesti ter mogoče še na klance :). Vršič sem s kolesom osvojil že neštetokrat, šele drugič pa z obeh strani naenkrat.

Reprizo sem hotel že kar nekaj časa. Seveda tudi tokrat ni šlo brez planiranja Kam potem. Tokrat je zmagala lokacija, ki sem jo imel v mislih že vsaj eno leto in je bila moj dejanski cilj (ne prevoziti Vršič dvakrat) izleta. Vendar več o tem kasneje. S soborcem na kolesu sva si za dan napada izbrala nedeljo, niti ne najboljši dan za tovrstno početje, vendar drugače ni šlo. Tudi promet ni bil pretiroma gost in moteč. Moteči dejavniki so bili le številni slabi avti in njihove ˝skurjene bremze˝. Našel se je tudi voznik avtobusa, ki je mislil, da vozi formulo.
Natančne priprave
Pripravljena na štart

Pot do Kranjske Gore se vleče kot ponedeljek. Vsaj zame. Čimprej želim na kolo in v prvi klanec. Tokrat sva preskočila jutranjo kavo zaradi poznega štarta in se odpravila na pot okoli poldneva. Najino ˝privat˝ parkirno mesto, izpred jezera Jasna, naju je seveda čakalo. Nedolgo zatem sva se seveda znašla sredi klancev in že razmišljala o gondoli. Nisva podirala rekordov in pošteno me je mučilo, ko so naju ostali prehitevali. Številke serpentin se vedno višajo prepočasi. Le kje je šele številka 24, a kaj ko je pred njo še 16. Taktično sem hotel Primoža slikati v najhujši strmini, vendar sem moral skozi najhujši klanec, ob črnih mislih, premagati brez premora. Saj do vrha še nikoli nisem počival.  


Po osemsto višincev sva kmalu osvojila vrh in sledil je dolg spust v dolino Trente. Razgledi so res odlični, kar so menili tudi ostali vozniki v avtomobilih in ustavljali sredi ovinkov, midva pa kot dve kamikazi, mimo njih. Po kratki adrenalinski vožnji sva kmalu prispela v dolino in pomalem že gledala nazaj kaj naju še čaka.
Trenta
Od tod do cilja v vasi Soča, naju je ločilo še slabih 10 kilometrov. Cesta se skozi spušča in dopušča visoko povprečno hitrost. Kot bi mignil sva pri kmetiji Jelinčič sedela v prijetni senci, se hladila s pijačo, pozdravljala pohodnike in razmišljala o hišnih specialitetah. Sam sem seveda že doma vedel kaj bom naročil in poskusil. Vendar, spet, o tem kasneje. Čakal naju je še povratek, ki je bil hujši kot dosedanja prevožena pot. Čakalo naju je tisoč sto in drobiž višincev. Poleg kmetije, do koder sva prišla preko mostu, so čudovita korita Soče ter zanimiv kamp, narejen izključno iz lesa in ponuja v najem tudi postavljene (pod strehami) šotore.
Korita Soče
Eko kamp Korita
Do Trente, do koder sva morala premagati tristo višincev, sva prišla zelo hitro. Po ovinku s številom 50, pa so se stvari začele znova. Izkoristila sva še zadnjo priložnost za osvežitev ter se pomočila v Sočo. Ker je imela reka le okoli pet stopinj, to nisva počela dolgo časa.
Kratka osvežitev
Kmalu sva bila nazaj na kolesih in soočena z novimi klanci. Razgledov in čudovite narave kmalu nisem več opazil. Mojo pozornost so pritegnile pekoče bolečine v nogah, kronično pomanjkanje sape ter klanci, ki jih ne zmanjka. Pomagalo ni niti pomanjkanje tekočine v bidonih. Kasneje sem celo polnil bidon z vodo iz gora. Le katera krava ji je izboljšala okus. Hvala bogu za ta blog in ˝obveznosti˝ fotografiranja. Primož je, kot dežurni krivec, za potrebe slik, prevozil ovinke tudi do štirikrat.
P. od daleč...
P. bližje...
ter P. od blizu
Po ˝turbo˝ vodi in kar nekaj ovinkov agonije, sva le zagledala kočo na Vršiču.
Tik pod vrhom
Zaradi pozne ure in sence je sledil dokaj hladen spust do izhodišča. Spet ni manjkalo ˝skurjenih bremz˝. Tokrat so ˝bremze˝ ponagajale tudi meni, kajti uspel sem porabiti vse ploščice in ˝pricvilil˝ sem v dolino. Čakalo naju je le še pakiranje ter zaslužen pir.
Ponovno na izhodišču
Nagrada in resen pogled
Celotna tura je bila odlična in napori so bili kmalu pozabljeni. Sploh če pomislim na hrano... In, če se vrnemo k hrani in kmetiji Jelinčič, moram priznati, da sem bil zadovoljen.
Turistična kmetija Jelinčič

Imajo svojo sirarnico ter svojo ribogojnico, kjer ti postrvi ujamejo pred nosom. Daleč naokoli so znani po svoji postrvi z ovčjim sirom. Vendar je potrebno lakoto, pred glavno jedjo, umiriti. Midva sva jo z domačim narezkom.
Same dobrote
Sledila je seveda skoraj že filirana postrv z naribanim sirom. 
Pred akcijo...
...ter med akcijo
Po tem, ko sva pridno pospravila ribo, za sladico na žalost ni bilo prostora. Pa ravno ˝štrudl˝ so imeli. Riba je bila, zaradi sira, bolj slana od običajne, vendar odlična. To sva opazila tudi kasneje, ko v želodcu, med kolesarjenjem, nisva občutila nikakršnih težav. Torej ponovna zmaga za naju oziroma najina želodca.


Na poti domov sva že, zadovoljna, razmišljala o novih in ponovitvi starih podvigov. Klancev, vrhov in gostiln seveda ne bo zmanjkalo.


Za konec seveda še malo statistike, trase, profila in povezava do ture.
Trasa
Višinski profil
Statistika

torek, 3. avgust 2010

Čaven - 1242 mnv

Čaven je skupno ime za južni rob planote Trnovski gozd, ki se strmo dviga nad Vipavsko dolino zahodno od Ajdovščine. Poimenovan je po razglednem vrhu Čaven (1185 m), ki se dviga v sredini roba. Moj cilj je bila koča Antona Bavčerja na 1242 mnv.

Bil je avgustov petek. Zjutraj. Običajno bi se moral seveda pripraviti za pot v službo, vendar ne danes. Le kratek pogled skozi okno na jasno in modro nebo mi je spremenilo načrte. Tura, ki sem jo načrtoval, je jasno prevladala nad ˝še enim dnevom v službi˝. 

Ni minilo veliko časa, ko sem skozi vetrobransko okno že ugledal pobočje Čavna in dojel kaj me čaka.


Pogled na pobočje Čavna
Parkiral sem v centru Ajdovščine, pri mostu čez reko Hubelj. Pot me je vodila ob reki navzgor ter kmalu sem prispel do izvira reke Hubelj, ko voda ob nalivih, kar bruha iz stene.

Izvir Hublja
Od tu naprej me je po vodila levo, proti Lokavcu. Tam sem se priključil na glavno cesto proti Predmeji. Čakalo me je kar nekaj kilometrov klanca in nekaj sto višincev. Klanec je mestoma strm, večinoma pa zmeren, z lepimi razgledi nad vipavsko dolino. Ko sem se bližal Predmeji, so me presenetili tuneli vklesani v skale. Ker so bili ti kraji zame novi, me je pokrajina in zanimivost terena fascinirala. Le kako, da še nisem slišal za njih.


Malo krajši tunel...











... in še zadnji, daljši tunel
Malo preden se naveličam strmine sem prispe v Predmejo, kjer se pot razdeli bodisi proti Colu ali naprej proti Lokvam. Izberem slednjo. Pot je asfaltirana še nekaj kilometrov, nato pa se začne lep makadam, ki me spremlja do konca poti. Težkih klancev več ni, sama pot pa tudi ni več panoramska, kajti spremlja me prijetno hladen gozd. Le to se kmalu spremeni, ko prispem do roba in se mi odpre pogled na dolino, morje in planoto Nanos. 


Če se res potrudite, v daljavi vidite morje
Ajdovščina ter v daljavi planoto Nanos
Pogled na rob ter del moje opravljene poti
Od tod do koče je le še malo ravninske vožnje ter na koncu celo spust. Na koncu je bil trud poplačan z majhnim darilom.


Moj ˝štrudl˝ v spremljavi krepčilnega napitka
Po ogledu okolice ter kratkem pogovoru s simpatično oskrbnico koče, me je čakala le še pot nazaj. Lahko sem si vzel malo več časa za ogled doline. Vrnil sem se po isti poti, le v Lokavcu sem šel naravnost ter se priključil glavni cesti Nova Gorica - Ajdovščina ter prispel na začetno lokacijo.


Kot vedno, po naporu pride užitek. Med preoblačenjem sem bil z mislimi že na moji bodoči lokaciji. Namenjen sem bil namreč v gostilno nedaleč stran, v gostilno Majerija.


Staro preurejeno gospodarsko poslopje
Gostilna znana po domačih sestavinah in svežih receptih in vedno pripravljena na presenečenja. Po veliko dobrih ocenah in predlogih sem se končno uspel najaviti v upanju na scenosled presenečenja.Že takoj na začetku sem se pri prebiranju menija ustavil pri uvodu.


Zanimiv predgovor
In nato kot vedno, se začne na začetku. Pil sem odlično domačo šabeso, ki jo je vedno prehitro zmanjkovalo. Domačega, odličnega vina, tako belega kot rdečega, nisem hotel poskusiti, kajti za mano je bila kar dolga pot.


Pa začnimo s predjedjo.


Domač salam z zeliščno skuto v vipavskem mlincu
Po dobrem začetku, sem bil pripravljen na nove zmage ter okuse.


Hrustljave petelinove prsi zložene s paradižnikom, baziliko in kaprami v družbi z mladim pečenim krompirjem
Za finiš si nisem mogel izbrati boljše.


Vanilijev sladoled z jagodami in pistacijevo kremo


Moram priznati, da mi je dan odlično uspel. Če zanemarim, da pač nisem bil prisoten v službi, sem užival celotno pot. Celo med grizenjem v nikolikončaneklance in posledično med jezo na samega sebe, češ le kdo me je spet prisil, da se mučim tukaj. Gostilna in ˝grič˝ sta izpolnila ter celo presegla moja pričakovanja. Čaka me le še nov obisk gostilne v drugem letnem času, kajti menije spreminjajo glede na sezono. Pa dober tek ter veliko prevoženih višincev.


Pa še malo statistike. Trasa in profil ture ter povezava.

Trasa
Višinski profil

Kratka statistika