Vršič je najvišji slovenski cestni prelaz (tudi najvišji v Vzhodnih Julijskih Alpah), ki povezuje Gorenjsko s Trento. Cesto preko prelaza so zgradili med 1. svetovno vojno vojni ujetniki, predvsem Rusi.
Ko nekdo omeni Vršič, me spomni na moje kolesarske začetke. Na moja prva tekmovanja, preizkušnje, na zelo lepe spomine. Poleg tega tudi na lepo naravo, razglede, gnečo na cesti ter mogoče še na klance :). Vršič sem s kolesom osvojil že neštetokrat, šele drugič pa z obeh strani naenkrat.
Reprizo sem hotel že kar nekaj časa. Seveda tudi tokrat ni šlo brez planiranja Kam potem. Tokrat je zmagala lokacija, ki sem jo imel v mislih že vsaj eno leto in je bila moj dejanski cilj (ne prevoziti Vršič dvakrat) izleta. Vendar več o tem kasneje. S soborcem na kolesu sva si za dan napada izbrala nedeljo, niti ne najboljši dan za tovrstno početje, vendar drugače ni šlo. Tudi promet ni bil pretiroma gost in moteč. Moteči dejavniki so bili le številni slabi avti in njihove ˝skurjene bremze˝. Našel se je tudi voznik avtobusa, ki je mislil, da vozi formulo.
 |
| Natančne priprave |
 |
| Pripravljena na štart |
Pot do Kranjske Gore se vleče kot ponedeljek. Vsaj zame. Čimprej želim na kolo in v prvi klanec. Tokrat sva preskočila jutranjo kavo zaradi poznega štarta in se odpravila na pot okoli poldneva. Najino ˝privat˝ parkirno mesto, izpred jezera Jasna, naju je seveda čakalo. Nedolgo zatem sva se seveda znašla sredi klancev in že razmišljala o gondoli. Nisva podirala rekordov in pošteno me je mučilo, ko so naju ostali prehitevali. Številke serpentin se vedno višajo prepočasi. Le kje je šele številka 24, a kaj ko je pred njo še 16. Taktično sem hotel Primoža slikati v najhujši strmini, vendar sem moral skozi najhujši klanec, ob črnih mislih, premagati brez premora. Saj do vrha še nikoli nisem počival.
Po osemsto višincev sva kmalu osvojila vrh in sledil je dolg spust v dolino Trente. Razgledi so res odlični, kar so menili tudi ostali vozniki v avtomobilih in ustavljali sredi ovinkov, midva pa kot dve kamikazi, mimo njih. Po kratki adrenalinski vožnji sva kmalu prispela v dolino in pomalem že gledala nazaj kaj naju še čaka.
 |
| Trenta |
Od tod do cilja v vasi Soča, naju je ločilo še slabih 10 kilometrov. Cesta se skozi spušča in dopušča visoko povprečno hitrost. Kot bi mignil sva pri kmetiji Jelinčič sedela v prijetni senci, se hladila s pijačo, pozdravljala pohodnike in razmišljala o hišnih specialitetah. Sam sem seveda že doma vedel kaj bom naročil in poskusil. Vendar, spet, o tem kasneje. Čakal naju je še povratek, ki je bil hujši kot dosedanja prevožena pot. Čakalo naju je tisoč sto in drobiž višincev. Poleg kmetije, do koder sva prišla preko mostu, so čudovita korita Soče ter zanimiv kamp, narejen izključno iz lesa in ponuja v najem tudi postavljene (pod strehami) šotore.
 |
| Korita Soče |
 |
| Eko kamp Korita |
Do Trente, do koder sva morala premagati tristo višincev, sva prišla zelo hitro. Po ovinku s številom 50, pa so se stvari začele znova. Izkoristila sva še zadnjo priložnost za osvežitev ter se pomočila v Sočo. Ker je imela reka le okoli pet stopinj, to nisva počela dolgo časa.
 |
| Kratka osvežitev |
Kmalu sva bila nazaj na kolesih in soočena z novimi klanci. Razgledov in čudovite narave kmalu nisem več opazil. Mojo pozornost so pritegnile pekoče bolečine v nogah, kronično pomanjkanje sape ter klanci, ki jih ne zmanjka. Pomagalo ni niti pomanjkanje tekočine v bidonih. Kasneje sem celo polnil bidon z vodo iz gora. Le katera krava ji je izboljšala okus. Hvala bogu za ta blog in ˝obveznosti˝ fotografiranja. Primož je, kot dežurni krivec, za potrebe slik, prevozil ovinke tudi do štirikrat.
 |
| P. od daleč... |
 |
| P. bližje... |
 |
| ter P. od blizu |
Po ˝turbo˝ vodi in kar nekaj ovinkov agonije, sva le zagledala kočo na Vršiču.
 |
| Tik pod vrhom |
Zaradi pozne ure in sence je sledil dokaj hladen spust do izhodišča. Spet ni manjkalo ˝skurjenih bremz˝. Tokrat so ˝bremze˝ ponagajale tudi meni, kajti uspel sem porabiti vse ploščice in ˝pricvilil˝ sem v dolino. Čakalo naju je le še pakiranje ter zaslužen pir.
 |
| Ponovno na izhodišču |
 |
| Nagrada in resen pogled |
Celotna tura je bila odlična in napori so bili kmalu pozabljeni. Sploh če pomislim na hrano... In, če se vrnemo k hrani in kmetiji Jelinčič, moram priznati, da sem bil zadovoljen.
 |
| Turistična kmetija Jelinčič |
Imajo svojo sirarnico ter svojo ribogojnico, kjer ti postrvi ujamejo pred nosom. Daleč naokoli so znani po svoji postrvi z ovčjim sirom. Vendar je potrebno lakoto, pred glavno jedjo, umiriti. Midva sva jo z domačim narezkom.
 |
| Same dobrote |
Sledila je seveda skoraj že filirana postrv z naribanim sirom.
 |
| Pred akcijo... |
 |
| ...ter med akcijo |
Po tem, ko sva pridno pospravila ribo, za sladico na žalost ni bilo prostora. Pa ravno ˝štrudl˝ so imeli. Riba je bila, zaradi sira, bolj slana od običajne, vendar odlična. To sva opazila tudi kasneje, ko v želodcu, med kolesarjenjem, nisva občutila nikakršnih težav. Torej ponovna zmaga za naju oziroma najina želodca.
Na poti domov sva že, zadovoljna, razmišljala o novih in ponovitvi starih podvigov. Klancev, vrhov in gostiln seveda ne bo zmanjkalo.
Za konec seveda še malo statistike, trase, profila in povezava do ture.
 |
| Trasa |
 |
| Višinski profil |
 |
| Statistika |
Ni komentarjev:
Objavite komentar