Planina Korošica (1554 mnv) in stari Ljubelj (1370 mnv)

Planina Korošica se nahaja na jugo zahodnih pobočjih 1968 m visoke Košutice. S planine, na kateri stoji pastirska koča odprtega tipa se nam odpre lep razgled na že omenjeno Košutico, Veliki vrh v Košuti, Zajmenove peči, Begunjščici ter delu goram nad Zelenico.

Ljubelj je gorski prelaz v Karavankah. Do leta 1945, ko je bil nekaj sto metrov pod prelazom zgrajen cestni predor, je Ljubelj veljal za najbolj strm cestni prelaz na celotnem področju Alp, saj je naklon na gorenjski strani na mestih presegel 29 %. Danes stara cesta v zimskem času služi kot sankališče.

Ja, tokratna izkušnja se sicer ni začela lepo ampak se je odlično končala. Na poti sem doživel veter, dež in sonce, mraz in vročino ter resno utrujenost in veliko nošnje ter porivanja kolesa. Pa je bilo vseeno super :)

Proti ciljem

Začel sem izpred gasilskega doma v Podljubelju in sicer sprva po stari cesti, nato pa sem pred odcepom za planino Korošico zavil na magistralko. Odcep je nekje 3 kilometre pred mejnim prehodom. Cesta je bila sprva normalno prevozna, z nedeljskim naklonom, kmalu pa je pokazala kaj me čaka. Gručasto kamenje ter skale, ponekod sipek pesek. Vse na kupu.

Proti Korošici ... ampak počasi

Kolikor sem mogel, sem gledal števec, ker me je zanimal naklon. Tukaj je bil še zmeren... ˝LE˝ okoli 22 odstotkov. Mestoma se je povzpel tudi na 25 odstotkov. Taka pot se je vlekla cele 3 kilometre. Vmes sem, kot tudi drugi mimoidoči, večkrat pomislil na povratek. Kaj mi je spet treba tega klanca. Vendar sem vztrajal. Malo na kolesu, pa spet dol z njega. Porivat kolo na polno. Pa nekaj metrov spet na kolesu...itd. Po dobre pol ure pa sem prispel do ograje, ki zaznamuje planino.

Na polovici trpljenja

Pot naprej je bila še težja :) Naklon se je povzpel do 29 odstotkov. Cesto oziroma gaz je večkrat presekal hudournik, da pa je bila pot še bolj zanimiva, je začelo še deževati. Sprva po malem, nato pa je že pošteno lilo. Pohodniki so se pametno poskrili pod drevjem, sam pa sem nadaljeval po strmini, saj sem bil že itak premočen.

Dežja se na srečo ne vidi

Skale so postale zdrsljive, zemlja se je spremenila v blato. Kolesa praktično nisem več vozil ampak nosil. Pohodniki so me gledali kot vesoljca. Po planu imam še dober kilometer do koče na planini. Počival nisem več, ker se nisem hotel ohladiti. Klanec še kar ni popustil,  mogoče le za kakšnih deset metrov. Nato pa sem prišel na čistino in čakalo me je še 300 metrov blatne ceste. Pred kočo pa bujno rastje.

Malo pred kočo

Ker sem hotel vsaj  malo sčistiti kolo, sem seveda vozil po velikih listih. Lepo mehki in mokri so bili. Nato pa sem opazil, da se vozim po kravjem stranišču. Vsepovsod pod listjem pa skrita velika, mehka in smrdeča presenečenja. Blato je bilo vseeno bolj mamljivo. Nato pa na srečo zagledam kočo. Do vrha sem potreboval uro in petnajst ter prevozil le slabih osem kilometrov. Ampak kakšnih kilometrov.

Koča na planini Korošica

Prav vsi so bili presenečeni, ko so me zagledali. Pa se nisem mudil dolgo časa. Le malce goriva, anorak na sebe in piči nazaj v dolino. Listja sem se spet na široko ognil. Je pa začelo blato s koles pošteno metati naokoli. Kmalu tudi na to nisem več mislil. Več dela sem imel ostati na dveh kolesih zaradi izredno zmuzljivega terena in mokrote. Skoraj ˝navpičen˝ kot tudi ni dosti pomagal. Počasi je še šlo, ko pa sem pridobil malce več hitrosti, se nisem več mogel ustaviti. Na srečo so mi serpentine pomagale. Vseeno sem bil veliko hitrejši, kot v obratno smer.

Pogled proti naslednjem cilju - Ljubelju

Do glavne ceste sem potreboval le kakih 20 minut. Spet so me nehale boleti noge ter začele boleti roke. Dež je tudi ponehal, celo malo se je zjasnilo. Cesta pa je bila še precej mokra. Še dobro, bom lahko sčistil gume.

Čakal me je naslednji cilj. Že dolgo sem želel videti stari mejni prehod Ljubelj. Pozimi smo z družbo nameravali sankati, pa je vse padlo v vodo oziroma jih je zametel sneg. Pot sem nadaljeval po magistralki ter na parkirišču pri sedanjem prehodu nesel kolo čez nekaj stopnic na staro cesto. Cesta je namreč večinoma  časa zaprta za motorni promet. Kar je tudi prav. Spet me je čakal peklenski klanec. Tokrat še dobra dva kilometra. 

V sredini so moje prejšnje ride - proti Korošici

Tokrat je bila cesta vseskozi vozna, kar je bilo še huje. Naklon ni popustil in je bil vedno vsaj 15 odstoten. Zadnji kilometer in pol pa vseskozi okoli 20 odstoten, mestoma spet do 29. Čas je bil za novo gorivo in vodo, veliko vode. Napredoval sem počasi, z res nizkim prenosom. Klanec pa kar ni in ni popustil. Včasih si pa res moral imeti močan razlog, da si šel v Avstrijo :). Nato pa sem dosegel končen cilj dneva. Koča na Ljubelju.

Koča na Ljubelju

Državna meja in obeliska

Senčna stran Alp

Planina Korošica v sredini (koča je med dvema krpama trave)

Po dolgem času sem bil spet v Avstriji, pa ne v šopingu. Bil sem kar pošteno utrujen in vesel, da mi je nov podvig uspel. Sprva je kazalo na misijo nemogoče. Čakalo me je le še zasluženo mrzlo pivo v koči ter povratek na izhodišče. Ampak kakšen povratek je to bil. Res hud spust po dobri makadamski cesti z ogromnim naklonom. Nasproti ni bilo nobenega, bi se pa sigurno umaknil, ko bi slišal vriskanje in zvok nadzvočnega kolesa. Prehitro sem bil zopet na asfaltu. Čakala me je le še hitrejša vožnja do gasilskega doma. Seveda pa tudi nova avantura po njem.

Tokrat sem za novo gurmansko pustolovščino izbral Gostišče Koren.degustacijski meni in nasmeh mi je le rasel in rasel...

Gostišče Koren

Ko sem se odločil še za spremljevalno vino, so se hodi lahko začeli. Seveda tudi aperitiv ni manjkal.

Domači Češnjevec in rdeče

Pogrinjek - Čemažev in sirov namaz na domačem kruhu

Po tem uvodu se je začelo zares. Okusi so bili res neverjetni. Rdeča pesa le ni samo za v solato.

Rdeča pesa s kozjim sirom, oljčnim oljem ter belimi tartufi

Česnova mineštra

Sicer nisem pojedel tudi posode, kajti domač kruh s semeni je bolj prijal. Nato pa Grand finale.

Jelenov file s suhimi slivami

Hmmm... Ali veste kaj bi bila pika na i? Kakšna, ne preveč suha in ne nasitna, čokoladna torta. V naslednjem trenutku že pred mano. No. Ampak malce nasitna pa je bila. Če bi imel pas, bi ga že odpenjal.

Pika na i

Res odličen meni. Poleg sem spil še tri kozarce domačega rdečega ter na koncu plačal mizernih 27 EUR. Res vredno vsakega centa. Sledilo je še prijetno kramljanje z oskrbnikom, njegovo ženo Mojco ter pridno in mlado pomočjo. Kmalu se sigurno spet vrnem... v večji zasedbi. V oktobru prižgejo peč in pričnejo cmaziti raznorazne kopitarje ter mehkužce izpod peke...ampak prej pokličite in se najavite. Pa dober tek.

Sezona izpod peke bo kmalu tu

Domači ambient in naš Tito v dobri družbi

Skratka, kaj lahko povem o celotni današnji turi. Začetek je bil obetajoč, nadaljevanje bolj slabo, vmes malce katastrofalno, nato super, zaključek pa fenomenalen. Res odlično gurmansko odkritje. Osvojil pa sem tudi dva vrhova, ki sem si jih zadal že kar nekaj časa nazaj. Ta tura pa je bila tudi najhujša tura glede na povprečen naklon. Povprečen naklon je namreč bil 12 odstoten :). Au.

Za konec pa seveda informacije ter povezava do ture. 

Trasa

Profil trase

Relief

Statistika