Nanos je visoka kraška planota v gorski pregraji, ki ločuje celinski del Slovenije od Primorja. Je 12 km dolga in do 6 km široka kraška planota s strmo odrezanim robom, imenovanim Pleša. Prav rob Pleša je bil moj današnji najvišji cilj, ki stoji na nadmorski višini 1262 m.
Obetala se je idilična nedelja. Zaradi deževne in mrzle sobote je nedeljska sončna napoved obetala zmerne temperature ter čisto ozračje. Kot nalašč za krog po planoti, ki postreže, ob lepem vremenu, z neverjetnimi razgledi.
 |
| Nič kaj obetavno vreme |
Zjutraj je bilo doma še megleno in turobno. Temperature, ki niso obetale ravno toplega dneva, so bile zjutraj še sramežljive. Vendar se je, kot ponavadi, že na Uncu prikazalo sonce in močno modro nebo.
 |
| Težko pričakovana razjasnitev |
Čez nekaj minut sem že zagledal planoto, ki je bila prav tako obsijana z jutranjim soncem.
 |
| Moj cilj |
Kmalu sem prispel na meni dobro znano izhodišče pri vojašnici Vipava. Po kratkih petih minutah, pa sem bil že na poti proti Podnanosu.
 |
| Priprava opreme |
Stara cesta, ki povezuje Razdrto in Novo Gorico, je zaradi hitre ceste povsem prazna. Teh nekaj kilometrov je služilo kot odlično ogrevanje, kajti kmalu po vasi Podnanos, že v klancu proti Razdrtem, zavijem ostro levo, proti Nanosu. Čaka me cca. 9 kilometrov lepega asfalta in zmernega klanca. Do Lovske koče Vojkovo bom naredil cca. 700 višinskih metrov.
 |
| Zanimiva oznaka iz leta 1903 ob cesti |
 |
| Testirnica odmevov |
 |
| Lovska koča Vojkovo (slučajno prazna) |
 |
| Prvi razgled na Vipavsko dolino ter Kras |
Po koči pa se prične drug svet. Pot vodi v notranjost planote, ki v začetku postreže z občutno nižjo temperaturo. Za piko na i pa seveda pridejo tudi hujši klanci oziroma stene tišine. Določeni odseki makadama so betonirani, da sploh lahko gonim. Na srečo do vrha ni tako daleč. Čaka me še cca. 5 kilometrov in 400 višincev. Bodo pa vsi dobro prigarani.
 |
| Planota in beton |
Začetek je najhujši. Skoraj vsaka strmina je betonirana. Da pa ne bilo dolgčas, me včasih veter skorajda vrže s kolesa. Enkrat se komajda rešim padca ter se ujamem za bližnje drevo. Nadaljujem počasi in hkrati kolnem vsak kamen na poti, ki se ga moram izogibati. Cesta sicer ni neurejena, konkreten naklon pa jemlje veliko energije. Števec mi pokaže tudi do 20 stopinj. Naklona seveda. Do sedaj pa sem pojedel ´le´ dve frutabeli. Tretjo si obljubim, ko osvojim vrh.
 |
| Pogled nazaj na prevoženo pot |
Na srečo se cesta malo zravna ter vroče sonce zakrije gozd. Življenje je spet lepše. Betona ni več in napredujem z lepim ritmom. Občasno srečujem pohodnike, ki so očitno naklonjeni kolesarjem. Z nekaterimi se zapletem tudi v kratek dialog. Kolikor mi sapa seveda dopušča.
Po nekaj hujših klancih končno zagledam antene. Čez čas se pripeljem tudi do koče. Preden se preoblečem, skočim še na konec robu, da posnamem čudovit razgled in si končno malo oddahnem.
 |
| Vojkova koča na Pleši |
 |
| Dober plac za piknik |
Pred kočo se na hitro preoblečem ter brez frutabele že drvim navzdol. Spusta, po makadamski/betonski cesti, se zelo veselim, ker jo bom pregonil veliko hitreje, kot do sedaj. Vmes se seveda kar nekajkrat ustavim in ovekovečim številne super razglede, bodisi notranjosti planote, bodisi pogleda na Kras in morje.
 |
| Pogled proti Novi Gorici |
Kot bi mignil, se že znajdem na odcepu, ki me, proti levi, pelje nazaj do koče Vojkovo, na desno pa proti kmetiji Abram ter naprej proti Sanaborju. Zavijem desno ter kmalu makadam zamenja lep in dokaj nov asfalt. Zopet so na sporedu klanci. Do sedaj sem naklepal že 1.200 višincev. Skupaj naj bi jih bilo okoli 1.300. Torej ne more biti pretirano dolgo. Srečujem pa vedno več avtomobilov, večinoma naših zahodnih sosedov. Še dobro, da je dež spral prah in ga ne dobim veliko direkt v glavo.
Po tekoči vožnji čez lep makadam prispem kmalu do asfalta, ki se usmeri navzdol proti Sanaborju ter naprej proti mojem izhodišču. Pot je nevarna, kajti zaradi ozke ceste, so srečanja z avtomobili, dodaten adrenalin. Na odsekih z jasnim pogledom naprej, dosežem in presežem 70 km/h. Veter v laseh oziroma čeladi. To cesto sem velikokrat prevozil v obratni smeri, ko sem se večkrat udeležil tekmovanja vzpona na Nanos, ki ima za izhodišče Vrhpolje oziroma Vipavo.
Po odličnem in hitrem spustu ter boju z osami kmalu prispem v dolino in le še nekaj ravnih kilometrov me loči od izhodišča. V glavi se mi seveda že porajajo misli o moji današnji nagradi v obliki dobre domače turistične kmetije. Današnja gastronomska postaja bo Turistična kmetija NA HRIBU.
 |
| Upajmo, da imajo prostor |
Destinacija, ki sem jo že nekajkrat, zaradi drugih planov, izpustil, se je danes pokazala v svoji celotni, dobri luči. Začel sem z nekaj decilitri domačega rdečega ter se pustil presenetiti simpatični mladi postrežbi.
Gobova juha, ki ni videla osnove iz vrečke niti od daleč, je bil odličen začetek. Poleg juhe sem okusil tudi domač kruh.
 |
| Odlična gobova juha |
Za glavno jed sem dobil domače njoke v gobovi omaki ter pečenega purana v omaki. Njoki so bili odlični, omaka pa bi lahko imela bolj poln okus.
 |
| Naslednje dobrote |
Za konec sem upal na jabolčni zavitek vendar ga je znala odlično nadomestiti češnjeva pita oziroma biskvit. Še vedno vroč je takoj zginil s krožnika.
 |
| Odličen sladek in vroč zaključek |
Kmetija me ni razočarala. Hrana je dobra, domača. Najbolj pa me je presenetil račun, ki je, za vso mojo hrano in vino, komaj presegel 15 evrov. Po obisku se vidi, da ljudje radi pridejo in posedijo kakšno urico več, kot so nameravali. Odprti so le čez vikend, med tednom pa radi odprejo za zaključene družbe in razna praznovanja. Priporočam.
Za konec pa seveda še malo statistike, profilov in povezava na turo. Dejanske vožnje je bilo za dve uri in pol. S postanki in ogledi pa je naraslo na tri ure in pol.
 |
| Celotna pot |
 |
| Profil planote |
 |
| Profil poti |
 |
| Še statistika |
