Dolina Kolpe

Krajinski park Kolpa se razprostira ob mejni reki Kolpi in sicer na območju med Starim trgom in Dragoši, v celoti znotraj občine Črnomelj. Glavna znamenitost Krajinskega parka Kolpa je prav gotovo reka Kolpa s svojo dolino, ki skozi območje parka večkrat spremeni svoj značaj.

Današnja tura sicer zame ni tipična, vendar enako postreže z lepimi razgledi in ustrezno poskrbi za ugodje želodca. Na povabilo sodelavca, sem se odpravil v dolino Kolpe. Izhodišče je bil hrib nad Dragovanjo vasjo, ki povezuje Črnomelj s Starim trgom ob Kolpi. Skupaj sva zagrizla v začetni klanec in se zmerjala še pred prvo ravnino.

 

Bela Krajina (pogled s Semiča)

Pri zidanici na izhodišču

Tokrat naju je že na štartu zmotila predstavnica nasprotnega spola, na katero sva hotela imeti pogled vsaj del poti. Zaradi ˝neogretosti˝ in očitne odlične pripravljenosti predstavnice, ji nisva bila kos in namesto ˝lepih razgledov˝ sva po slabe pol ure na kolesu že iskala senco in pridno praznila bidone.

Po slabih petih kilometrih klanca je bil čas za spust. Ponekod kar strm in hitrost se je hitro povzpela nad 80 km/h. Po kratkem vzponu sva kmalu prispela v vas Stari trg pri Kolpi, od koder se že lepo vidi proti dolini Kolpe.

Hribi nad Kolpo

Sledil je lep in dolg spust proti reki, kjer se nama je odprl pogled na kampe, kopalce in iskalce zmernega adrenalina. Tukaj namreč, skoraj vsaka hiša ponuja spuste z rafti po reki. Za naju pa je to pomenilo le začetek ravninske ture, ki se bo končala pri naselju Fara. Do tja se bo pot, ki privablja veliko kolesarjev, sprehajalcev in motoristov, rahlo dvigala.

En od nešteto lepih predelov reke

Na poti

Brez lepe narave, zanimive reke in simpatičnih sprehajalk ter kolesark, bi bila bržkone dolgočasna. Seveda k zanimivostmi sodijo tudi gostje oziroma kampisti ob reki, ki jemljejo bonton kot neresno branje. 

Kot ste mogoče že opazili, tokrat pišem brez kletvic, brez dolgih in težkih klancev ter nečloveških naporov. Odgovor je preprost: Tega tukaj ni. Prepeljala sva že dobrih 30 kilometrov in naredila šele 600 višincev. Ko sva prispela v cilj, torej v naselje Fara, sva bila na točno pol poti.

Lena reka

Čakala naju je le še pot rahlo spuščajoča in zadnja dviga. Pred prvim dvigom sva se seveda pošteno okrepčala v lokalni gostilni, vendar o tem kasneje. Klanec do Starega trga je razmeroma dolg vendar zmernega vzpona. Bolj naju je skrbel zadnji klanec, kjer sva se malo prej podila v nasprotno smer preko 80 km/h. Še malo pred klancem sva bila prešerne volje, ki pa naju je zapustila že po nekaj metrih v štirinajst stopinjskem klancu. Približno kilometer dolga stena je pobrala že večino odlične hrane, ki sva jo zaužila malo prej. Še nekaj naslednjih klancev pa je pobralo še tisto nekaj ostankov in že sva bila pri frutabelah ter preklinjanju vsega po spisku. Zahvaljujoč varuhu kolesarjev, se je pot kmalu prevesila navzdol in naju kmalu pripeljala na izhodišče, kjer sva zeksala prekleto težko prisluženo pivo in še kar nekaj njih zvečer. Ker pa v Beli Krajini ne smeš mimo njihovih vin, sva se spoznavala še z njimi.

Če pa se vrnem k lokalni gostilni, moram omeniti Gostilno Madronič, ki služi po odličnih postrveh daleč naokoli.

Gostilna Madronič #1

Gostilna Madronič #2

Seveda sva oziroma sem nameraval preveriti njihov sloves in  kmalu sva dobila svoj delež ribjega sveta s prilogami mati Zemlje.

Pred akcijo

Kraljici reke

Kot videno na slikah, imajo domačini malo drugačen način priprave. Okus in priprava pa sta odlični. Odsotnost odvečnih maščob se je predvsem pokazala v klancu, ki naju je čakal po jedi. Namreč, nikjer se ni pojavila utrujenost zaradi prenajedenosti. Torej je bila hrana lahka in lahko prebavljiva. Priporočam.

Končni rezultat

Današnja tura je bila sicer zame netipična, vendar odlična izkušnja s super spremstvom in z veseljem se bom vračal k reki, ne nujno s kolesom.


Seveda prilagam tudi statistiko in povezavo.

Trasa

Profil trase

Profil višincev

Statistika

Porezen - 1630 mnv

Porezen je 1630 m visoka gora, ki se nahaja med Davčo in Baško grapo. Z vrha, na katerem stoji velik spomenik NOB, se nam odpre lep razgled na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Golake, Tržaški zaliv, Spodnje Bohinjske gore in Triglav, ter Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.

Zgornja, suhoparna statistika v nobenem pogledu ne opiše je*anja in preklinjanja, ki sem ga doživel med dolgo, rukajočo, prekleto strmo in matranja polno potjo. Pardon izrazom vendar kalvarije, ki me je čakala tisti dan, ni enostavno opisati.

Dan se je začel obetavno, celo odlično. Čakala me je meni zelo lepa in znana vožnja čez Lučine, preko Kladja do Cerknega, kjer sem malo naprej proti Počam parkiral, pretočil tekočine, pripravil frutabele ter se poln entuzijazma in pričakovanj lotil poti.

Lepe ride proti Lučinam

Pogled proti Poreznu na poti do Cerknega

Že od začetka me je čakal lep makadam, ki je bil le tu pa tam malce težje prevozljiv. Vseskozi sem grizel v hudičev klanec in po eni uri nenehne strmine sem se že spraševal le kater but'l bi nasedel dvakrat. Jaz, seveda.

Klanec brez gozda

Klanec v gozdu

Vmes še malo asfalta, seveda spet klanec

Po prvi frutabeli mi je bilo malce lažje. Seveda to ne pomeni manj klancev, le spet sem imel energijo za premagovanje višincev in spogledovanje z lokalnimi kravami. Vsi smo se čudno gledali, kot da smo z drugega planeta. Seveda so mi režale v glavo vedoč, da so mi na cesti pustile veliko spominkov v obliki gora dreka, zaradi katerih so bile ceste oziroma poti popolnoma neprevozne. Tudi moj čas bo prišel, sem si mislil, ko sem imel v glavi goveji golaž. 

Z mislijo na hrano sem seveda lažje premagoval višince in kmalu sem prišel na nekakšen vrh, ki se je prevesil v pot navzdol. Spet sem klel, kajti če grem dol, moram kmalu seveda nazaj GOR. Tokrat niso pomagale niti krave, pač pa sem, na poti NAVZGOR, pri osamljeni kmetiji srečal kmeta in njegovega bika oziroma ogromnega psa, ki si je že ogledoval naslednjo tarčo. Na srečo ga je kmet zagrabil malo preden se je zapodil vame. V glavi sem že imel sliko, kako se masti z mojo nogo. Kmetija je bila v največjem klancu in ne bi se mi dalo preveč oteževati njegov naslednji obrok.

Na ozkem in trdem sedežu sem bil že dobri dve uri Porezna pa ni in ni bilo na spregled. Nekajkrat sem že pomislil na vrnitev, ko sem ga končno zagledal, vrh seveda.

Lep pogled na Porezen z juga

Po sliki sodeč sem bil še zelo daleč od cilja. Kot, da se sploh nisem vozil proti cilju, ampak okoli. Na živce mi gredo tudi ´aktivni´ pohodniki, ki pridejo z avtomobilom skoraj do izhodišča, nato pa zadnjih nekaj metrov naredijo peš in že so zmagovalci. Taki tudi pojedo največ hrane, kajti pridejo že lačni gor.... 

Vmes sem srečal še kar nekaj krav, ki mi niso pustile spominov, kajti pašnikov je tod ogromno. Z vsakim višincem je pokrajina postajala vse bolj gorata. Drevja je bilo vedno manj in trava je prekrivala vse več pobočij. Seveda to pomeni tudi več kamenja, skal in seveda so vse na moji poti. Kmalu se je začel del, ki je ograjen in to pomeni vsako ograjo oziroma vrata odpreti, se peljati skozi in ponovno zapreti vrata. Zelo dolgotrajen postopek, če imaš na poti vsaj 30 vrat. 

Pogled proti jugu

Vrh se mi je spet skril in pred mano je bila Stena. Stena, ki je zakrila sonce in prinesla temne misli v mojo bučo. Pred mano je bil Klanec, ki sem ga moral speljati v enem kosu, ker ni bilo mesta za ustaviti. Dolg je bil kot ponedeljek in ko sem se zagnal v njega, so mi mimoidoči kar nekajkrat ponudili prvo pomoč. Še sprejel bi jo, če bi me spraševala kakšna mlajša punca in ne stanovalke mojega bližnjega doma za upokojence. Res sem moral biti rdeč v ksiht in oponašati kakšno tropsko žival. Grizel sem in grizel, klanca pa kar ni hotelo biti konec. Tale Porezen je že sedaj vtisnjen v moj spomin. Le zakaj nisem srečal nobenega kolesarja in so me pohodniki čudno gledali. Ker sem but'l in rinem na Triglav s kolesom. Klanec je bil dolg vsaj kilometer in ni popustil niti za milimeter. Ko je strmina končno popustila in sem se lahko ustavil brez bojazni padca, sem malenkost počil. Zanima me, ali bi šel naprej, če bi vedel kaj me še čaka .... :)

Stena Smrti #2

Pa se je pričelo. Začuden od pogleda na prve današnje kolesarje, ki so že obupali in si med kravami poiskali svoj prostor za počitek, sem zagledal še eno Steno. Tokrat se mi je zdela prejšnja stena smrti, kot pot na ljubljanski grad. Vsak je med pogledom nad zgornjo strmino obupal in mislil raje na toplo domačo posteljo s svojo ženo. Morali bi slišati huronski smeh, ko sem jim omenil, da sam ne bom obrnil. La kako mi je bilo žal, da nisem.

Začetek še ni bil tako težaven, le kolo sem moral nositi na rami in se izogibati luknjam od hudournikom. Spet sem srečal pohodnike, ki so me celo pot spraševali po zdravju. In, da vse to ni bilo dovolj, so v največji strmini še vrata. Komaj sem na tla položil kolo, da ne bi zgmelo v dolino. Vseskozi pa so mi napredovanje, ki je bilo zelo počasno, preprečevali še ogromni kamni oziroma skale na poti. Peljal sem se kakšen meter do prve skale, pa spet na ramo in ponovi vajo. Vožnja je bila nemogoča in noge so me pošteno pekle, ko sem nosil kolo proti vrhu v neustrezni obutvi. To je moja nedvomno najhujša strmina v življenju. Naklon sicer ni ubijalski, pač pa razmere na poti. Kmalu se je sicer vse umirilo in lahko sem spet razbral, da me vseskozi obkrožajo čudoviti razgledi. Še malo skal in že sem bil pri Koči na Poreznu. Tokrat si začuda nisem privoščil niti zavitka, temveč sem jo že po tretji frutabeli mahnil nazaj z željo, da me ne bi ujelo neurje.

Pogled na Soriško planino

Proti vzhodu

Čakal me je slalom med skalami, ki so bile kar nekajkrat tik pred kolesom. Na srečo se mi je vedno uspelo zmakniti v zadnji sekundi. Da tudi to ni bilo dovolj, me je seveda vseskozi rukalo kot na rodeu. Zelo nevaren spust me je čakal, ampak prišel sem na VRH. To tudi nekaj šteje. Seveda vse le ni bilo tako lahko. Čakalo me je še kar nekaj klancev in odločil sem se, da se okrepčam pred pastirsko kočo Porezen.

Pastirska koča Porezen

Pastirska mal'ca

Pošteno nažrt sem se odpravil. Nazaj je bila pot izredno lepa, nenaporna in čakal sem na kmetijo, kjer me je ´bik´ hotel za malco. Na žalost je bil v pesjaku in ni imel možnosti nagnati me v dolino. Pokazal bi mu, kaj je to hiter kolesar navzdol. 

Ko sem prišel do izhodišča, sem imel v mislih le vroč tuš in hladno pivo. Zadovoljil sem se le s kavo v Cerknem. Tudi hrane nisem iskal in prvotne načrte prihranil za drugič. Le hitro sem si zaželel domov in se po vročem tušu odločil za specialiteto ´Ala Muha´. Čas je bil za polurne testenine s tuno. Polurne zaradi tega, ker jih v pol ure skuham, pojem in pospravim. Danes sem jih pošteno zaslužil. Porezna pa zlepa ne bom pozabil.

Testenine po mojem okusu

Doma sem lahko tudi v miru pregledal današnjo pot in ugotovil, da sem se na kolesu matral cele štiri ure. Seveda prilagam tudi ostalo statistiko in povezavo.

Povden - 1264 mnv

Prelaz/sedlo Povden je izhodišče za vzpon na Ratitovec in še kam. Sam pa sem ga uporabil za idiličen višinski cilj iz Železnikov ter panoramsko vožnjo pod pogorjem Ratitovca in s končnim spustom iz Sorice.

Ture sem se lotil oktobra, ko je senca že znala presenetiti z mrzlim zrakom in želja po topli hiši je rasla z vsakim višinskim metrom. Izbira ture je padla po preprostim vprašanjem: V kateri konec Slovenije tokrat? Primorsko in okoliške kraje sem poznal že predobro, sonce se je takrat zadrževalo bolj v gorenjskih krajih in v odmaknjene kraje se mi ni dalo voziti. Železniki so se ponujali kar sami. Na forumih je bilo večkrat omenjeno pogorje Ratitovca, kot zelo lepa panoramska pot. Zanimale so me tudi Zgornje Danje nad Selško dolino, ki so najvišja slovenska vas.

Izhodišče je bilo Na Plavžu. Ime kraja priča, kako je večje naselje v alpski dolini nastalo. V Železnikih so dolga stoletja topili železovo rudo z Jelovice. Iz zakotne doline z močnim studencem so surovce kovine nosili kovačem tudi v druge kraje. Železarstva v Železnikih že dolgo ni več. Nanj spominjata zgolj stari plavž in manjši muzej. Kako so Železniki izgledali nekoč, je mogoče videti na maketah in modelih, ki so v lokalni muzejski zbirki.

Najstarejši slovenski plavž

Parkiral sem v neposredni bližini lupine starega plavža, sezidanega okoli l. 1860, ki je pomemben tehniški spomenik, prvi uradno priznan kot tak. Zgradba z vidnim spodnjim delom, ki ima kurišča, piramidasto jedro in štiristrani dimnik, je najstarejši slovenski plavž. Na danes praznem trgu so, pred selitvijo železarne na Jesenice, stale delavnice in pomožni prostori železarne ter stroji in druge naprave, ki jih je gnala voda.

Pot sem nadaljeval proti Železnikom in se kmalu po vstopu v kraj usmeril levo, v hrib. Spet sem pomislil, zakaj spet v klanec. Po nekaj začetnih, dolgih višincev se nam odpre pogled na vas Podlonk, ki leži na vzhodni strani Ratitovca. Do tukaj je bil ritem dihanja še normalen, kmalu pa sem lovil sapo in spet klel svojo pametno odločitev o novi ˝izi˝ turi.

Raztresena vas Podlonk - v ozadju pogorje Ratitovca

Nadaljujem pot do prvega naselja, vasi Prtovč, ki je strma in kmalu sem imel za sabo težko prigaranih, bolečih in sopihajočih se 600 višincev.

Prvi pogled na vas Prtovč

Takrat sem bil dejansko še zelo vesel. Kajti sploh nisem vedel kaj me čaka. Kmalu, za cerkvijo, se začne kratek spust, nato pa kot pod našo letalnico v Planici, me pričaka strm vzpon. V začetku se še mučim na kolesu, nato pa kmalu omagam in poskušam potiskati kolo pred sabo. Mimoidoči me gledajo kot vesoljca, ki je padel v njihov svet. Namreč, planinci in domačini še v sanjah ne bi rinili va tak klanec. Nevednost je res pozitivna lastnost.
Kmalu mine dobre pol ure potiskanja/nošnje kolesa in počasi se me že loteva obup. Mislil sem, da me čaka lepa tura z zmernim vzponom, znašel pa sem se sredi stene smrti. Malo sem že gledal na uro, kajti veliko potiskanja in nošnje kolesa ne bom več zdržal. Na srečo se kmalu, malo preden skoraj vržem kolo navzdol po bregu, vsaj malo zravna in lahko počasi napredujem tudi na kolesu. Še dobro, kajti malo je manjkalo in bi iskal kolo po bregu navzdol.
Vseskozi me pot vodi po gozdu, torej ni govora o kakšni panoramski vožnji.

Med drevesi in klanci

Kmalu me tudi osreči pogled na cilj in, ko se slikam pred razcepom na Povdnu vem, da me čaka le še spust. Spijem še zadnjo tekočino in se pripravim na zaslužen počitek, ko bom med spustom le opazoval naravo.

Na cilju

V tem trenutku se je pričel panoramski del moje ture. Lepo, toplo vreme in čudovita pokrajina le polepšata vožnjo. Vseskozi se peljem pod pogorjem Ratitovca in razgledi na dolino so res lepi. 

Tak makadam mora biti povsod

Cela pot poteka po široki in urejeni makadamski cesti in kmalu prispem do najvišje slovenske vasi - Zgornje Danje. 

Zgornje Danje

Po podatkih naj bi se zadnja stalna prebivalka izselila leta 2005. Na dan, ko sem se peljal mimo je bilo nekaj ljudi le pri eni hiši. Morebiti so prišli le malce urediti okolico hiše in travnik. 


Kmalu prispem do asfalta v Zgornji Sorici. Sledi lep spust do glavne ceste, ki pelje iz Petrovega Brda do Železnikov. Nato pa le še nekaj kilometrov do izhodišča.


Konec koncev zelo lepa tura z vložki matranja in obupa, vendar razgledi in narava poskrbita, da vse negativno kmalu mine. Časovna zakasnitev zaradi ˝stene smrti˝ je botrovala spremembi planov glede prehranjevalne lokacije in namesto, da bi obiskal odlično lokalno turistično kmetijo, sem jo že cvrl proti domu in drugim obveznostim nasproti.


Seveda prilagam tudi statistiko in grafični prikaz ture, kot tudi povezavo.

Trasa

Višinski profil

Celotna statistika

Vršič (x2) - 1611 mnv

Vršič je najvišji slovenski cestni prelaz (tudi najvišji v Vzhodnih Julijskih Alpah), ki povezuje Gorenjsko s Trento. Cesto preko prelaza so zgradili med 1. svetovno vojno vojni ujetniki, predvsem Rusi.

Ko nekdo omeni Vršič, me spomni na moje kolesarske začetke. Na moja prva tekmovanja, preizkušnje, na zelo lepe spomine. Poleg tega tudi na lepo naravo, razglede, gnečo na cesti ter mogoče še na klance :). Vršič sem s kolesom osvojil že neštetokrat, šele drugič pa z obeh strani naenkrat.

Reprizo sem hotel že kar nekaj časa. Seveda tudi tokrat ni šlo brez planiranja Kam potem. Tokrat je zmagala lokacija, ki sem jo imel v mislih že vsaj eno leto in je bila moj dejanski cilj (ne prevoziti Vršič dvakrat) izleta. Vendar več o tem kasneje. S soborcem na kolesu sva si za dan napada izbrala nedeljo, niti ne najboljši dan za tovrstno početje, vendar drugače ni šlo. Tudi promet ni bil pretiroma gost in moteč. Moteči dejavniki so bili le številni slabi avti in njihove ˝skurjene bremze˝. Našel se je tudi voznik avtobusa, ki je mislil, da vozi formulo.

Natančne priprave

Pripravljena na štart

Pot do Kranjske Gore se vleče kot ponedeljek. Vsaj zame. Čimprej želim na kolo in v prvi klanec. Tokrat sva preskočila jutranjo kavo zaradi poznega štarta in se odpravila na pot okoli poldneva. Najino ˝privat˝ parkirno mesto, izpred jezera Jasna, naju je seveda čakalo. Nedolgo zatem sva se seveda znašla sredi klancev in že razmišljala o gondoli. Nisva podirala rekordov in pošteno me je mučilo, ko so naju ostali prehitevali. Številke serpentin se vedno višajo prepočasi. Le kje je šele številka 24, a kaj ko je pred njo še 16. Taktično sem hotel Primoža slikati v najhujši strmini, vendar sem moral skozi najhujši klanec, ob črnih mislih, premagati brez premora. Saj do vrha še nikoli nisem počival.  


Po osemsto višincev sva kmalu osvojila vrh in sledil je dolg spust v dolino Trente. Razgledi so res odlični, kar so menili tudi ostali vozniki v avtomobilih in ustavljali sredi ovinkov, midva pa kot dve kamikazi, mimo njih. Po kratki adrenalinski vožnji sva kmalu prispela v dolino in pomalem že gledala nazaj kaj naju še čaka.

Trenta

Od tod do cilja v vasi Soča, naju je ločilo še slabih 10 kilometrov. Cesta se skozi spušča in dopušča visoko povprečno hitrost. Kot bi mignil sva pri kmetiji Jelinčič sedela v prijetni senci, se hladila s pijačo, pozdravljala pohodnike in razmišljala o hišnih specialitetah. Sam sem seveda že doma vedel kaj bom naročil in poskusil. Vendar, spet, o tem kasneje. Čakal naju je še povratek, ki je bil hujši kot dosedanja prevožena pot. Čakalo naju je tisoč sto in drobiž višincev. Poleg kmetije, do koder sva prišla preko mostu, so čudovita korita Soče ter zanimiv kamp, narejen izključno iz lesa in ponuja v najem tudi postavljene (pod strehami) šotore.

Korita Soče

Eko kamp Korita

Do Trente, do koder sva morala premagati tristo višincev, sva prišla zelo hitro. Po ovinku s številom 50, pa so se stvari začele znova. Izkoristila sva še zadnjo priložnost za osvežitev ter se pomočila v Sočo. Ker je imela reka le okoli pet stopinj, to nisva počela dolgo časa.

Kratka osvežitev

Kmalu sva bila nazaj na kolesih in soočena z novimi klanci. Razgledov in čudovite narave kmalu nisem več opazil. Mojo pozornost so pritegnile pekoče bolečine v nogah, kronično pomanjkanje sape ter klanci, ki jih ne zmanjka. Pomagalo ni niti pomanjkanje tekočine v bidonih. Kasneje sem celo polnil bidon z vodo iz gora. Le katera krava ji je izboljšala okus. Hvala bogu za ta blog in ˝obveznosti˝ fotografiranja. Primož je, kot dežurni krivec, za potrebe slik, prevozil ovinke tudi do štirikrat.

P. od daleč...

P. bližje...

ter P. od blizu

Po ˝turbo˝ vodi in kar nekaj ovinkov agonije, sva le zagledala kočo na Vršiču.

Tik pod vrhom

Zaradi pozne ure in sence je sledil dokaj hladen spust do izhodišča. Spet ni manjkalo ˝skurjenih bremz˝. Tokrat so ˝bremze˝ ponagajale tudi meni, kajti uspel sem porabiti vse ploščice in ˝pricvilil˝ sem v dolino. Čakalo naju je le še pakiranje ter zaslužen pir.

Ponovno na izhodišču

Nagrada in resen pogled

Celotna tura je bila odlična in napori so bili kmalu pozabljeni. Sploh če pomislim na hrano... In, če se vrnemo k hrani in kmetiji Jelinčič, moram priznati, da sem bil zadovoljen.

Turistična kmetija Jelinčič

Imajo svojo sirarnico ter svojo ribogojnico, kjer ti postrvi ujamejo pred nosom. Daleč naokoli so znani po svoji postrvi z ovčjim sirom. Vendar je potrebno lakoto, pred glavno jedjo, umiriti. Midva sva jo z domačim narezkom.

Same dobrote

Sledila je seveda skoraj že filirana postrv z naribanim sirom. 

Pred akcijo...

...ter med akcijo

Po tem, ko sva pridno pospravila ribo, za sladico na žalost ni bilo prostora. Pa ravno ˝štrudl˝ so imeli. Riba je bila, zaradi sira, bolj slana od običajne, vendar odlična. To sva opazila tudi kasneje, ko v želodcu, med kolesarjenjem, nisva občutila nikakršnih težav. Torej ponovna zmaga za naju oziroma najina želodca.


Na poti domov sva že, zadovoljna, razmišljala o novih in ponovitvi starih podvigov. Klancev, vrhov in gostiln seveda ne bo zmanjkalo.


Za konec seveda še malo statistike, trase, profila in povezava do ture.

Trasa

Višinski profil

Statistika