Planina Korošica (1554 mnv) in stari Ljubelj (1370 mnv)

Planina Korošica se nahaja na jugo zahodnih pobočjih 1968 m visoke Košutice. S planine, na kateri stoji pastirska koča odprtega tipa se nam odpre lep razgled na že omenjeno Košutico, Veliki vrh v Košuti, Zajmenove peči, Begunjščici ter delu goram nad Zelenico.

Ljubelj je gorski prelaz v Karavankah. Do leta 1945, ko je bil nekaj sto metrov pod prelazom zgrajen cestni predor, je Ljubelj veljal za najbolj strm cestni prelaz na celotnem področju Alp, saj je naklon na gorenjski strani na mestih presegel 29 %. Danes stara cesta v zimskem času služi kot sankališče.

Ja, tokratna izkušnja se sicer ni začela lepo ampak se je odlično končala. Na poti sem doživel veter, dež in sonce, mraz in vročino ter resno utrujenost in veliko nošnje ter porivanja kolesa. Pa je bilo vseeno super :)

Proti ciljem

Začel sem izpred gasilskega doma v Podljubelju in sicer sprva po stari cesti, nato pa sem pred odcepom za planino Korošico zavil na magistralko. Odcep je nekje 3 kilometre pred mejnim prehodom. Cesta je bila sprva normalno prevozna, z nedeljskim naklonom, kmalu pa je pokazala kaj me čaka. Gručasto kamenje ter skale, ponekod sipek pesek. Vse na kupu.

Proti Korošici ... ampak počasi

Kolikor sem mogel, sem gledal števec, ker me je zanimal naklon. Tukaj je bil še zmeren... ˝LE˝ okoli 22 odstotkov. Mestoma se je povzpel tudi na 25 odstotkov. Taka pot se je vlekla cele 3 kilometre. Vmes sem, kot tudi drugi mimoidoči, večkrat pomislil na povratek. Kaj mi je spet treba tega klanca. Vendar sem vztrajal. Malo na kolesu, pa spet dol z njega. Porivat kolo na polno. Pa nekaj metrov spet na kolesu...itd. Po dobre pol ure pa sem prispel do ograje, ki zaznamuje planino.

Na polovici trpljenja

Pot naprej je bila še težja :) Naklon se je povzpel do 29 odstotkov. Cesto oziroma gaz je večkrat presekal hudournik, da pa je bila pot še bolj zanimiva, je začelo še deževati. Sprva po malem, nato pa je že pošteno lilo. Pohodniki so se pametno poskrili pod drevjem, sam pa sem nadaljeval po strmini, saj sem bil že itak premočen.

Dežja se na srečo ne vidi

Skale so postale zdrsljive, zemlja se je spremenila v blato. Kolesa praktično nisem več vozil ampak nosil. Pohodniki so me gledali kot vesoljca. Po planu imam še dober kilometer do koče na planini. Počival nisem več, ker se nisem hotel ohladiti. Klanec še kar ni popustil,  mogoče le za kakšnih deset metrov. Nato pa sem prišel na čistino in čakalo me je še 300 metrov blatne ceste. Pred kočo pa bujno rastje.

Malo pred kočo

Ker sem hotel vsaj  malo sčistiti kolo, sem seveda vozil po velikih listih. Lepo mehki in mokri so bili. Nato pa sem opazil, da se vozim po kravjem stranišču. Vsepovsod pod listjem pa skrita velika, mehka in smrdeča presenečenja. Blato je bilo vseeno bolj mamljivo. Nato pa na srečo zagledam kočo. Do vrha sem potreboval uro in petnajst ter prevozil le slabih osem kilometrov. Ampak kakšnih kilometrov.

Koča na planini Korošica

Prav vsi so bili presenečeni, ko so me zagledali. Pa se nisem mudil dolgo časa. Le malce goriva, anorak na sebe in piči nazaj v dolino. Listja sem se spet na široko ognil. Je pa začelo blato s koles pošteno metati naokoli. Kmalu tudi na to nisem več mislil. Več dela sem imel ostati na dveh kolesih zaradi izredno zmuzljivega terena in mokrote. Skoraj ˝navpičen˝ kot tudi ni dosti pomagal. Počasi je še šlo, ko pa sem pridobil malce več hitrosti, se nisem več mogel ustaviti. Na srečo so mi serpentine pomagale. Vseeno sem bil veliko hitrejši, kot v obratno smer.

Pogled proti naslednjem cilju - Ljubelju

Do glavne ceste sem potreboval le kakih 20 minut. Spet so me nehale boleti noge ter začele boleti roke. Dež je tudi ponehal, celo malo se je zjasnilo. Cesta pa je bila še precej mokra. Še dobro, bom lahko sčistil gume.

Čakal me je naslednji cilj. Že dolgo sem želel videti stari mejni prehod Ljubelj. Pozimi smo z družbo nameravali sankati, pa je vse padlo v vodo oziroma jih je zametel sneg. Pot sem nadaljeval po magistralki ter na parkirišču pri sedanjem prehodu nesel kolo čez nekaj stopnic na staro cesto. Cesta je namreč večinoma  časa zaprta za motorni promet. Kar je tudi prav. Spet me je čakal peklenski klanec. Tokrat še dobra dva kilometra. 

V sredini so moje prejšnje ride - proti Korošici

Tokrat je bila cesta vseskozi vozna, kar je bilo še huje. Naklon ni popustil in je bil vedno vsaj 15 odstoten. Zadnji kilometer in pol pa vseskozi okoli 20 odstoten, mestoma spet do 29. Čas je bil za novo gorivo in vodo, veliko vode. Napredoval sem počasi, z res nizkim prenosom. Klanec pa kar ni in ni popustil. Včasih si pa res moral imeti močan razlog, da si šel v Avstrijo :). Nato pa sem dosegel končen cilj dneva. Koča na Ljubelju.

Koča na Ljubelju

Državna meja in obeliska

Senčna stran Alp

Planina Korošica v sredini (koča je med dvema krpama trave)

Po dolgem času sem bil spet v Avstriji, pa ne v šopingu. Bil sem kar pošteno utrujen in vesel, da mi je nov podvig uspel. Sprva je kazalo na misijo nemogoče. Čakalo me je le še zasluženo mrzlo pivo v koči ter povratek na izhodišče. Ampak kakšen povratek je to bil. Res hud spust po dobri makadamski cesti z ogromnim naklonom. Nasproti ni bilo nobenega, bi se pa sigurno umaknil, ko bi slišal vriskanje in zvok nadzvočnega kolesa. Prehitro sem bil zopet na asfaltu. Čakala me je le še hitrejša vožnja do gasilskega doma. Seveda pa tudi nova avantura po njem.

Tokrat sem za novo gurmansko pustolovščino izbral Gostišče Koren.degustacijski meni in nasmeh mi je le rasel in rasel...

Gostišče Koren

Ko sem se odločil še za spremljevalno vino, so se hodi lahko začeli. Seveda tudi aperitiv ni manjkal.

Domači Češnjevec in rdeče

Pogrinjek - Čemažev in sirov namaz na domačem kruhu

Po tem uvodu se je začelo zares. Okusi so bili res neverjetni. Rdeča pesa le ni samo za v solato.

Rdeča pesa s kozjim sirom, oljčnim oljem ter belimi tartufi

Česnova mineštra

Sicer nisem pojedel tudi posode, kajti domač kruh s semeni je bolj prijal. Nato pa Grand finale.

Jelenov file s suhimi slivami

Hmmm... Ali veste kaj bi bila pika na i? Kakšna, ne preveč suha in ne nasitna, čokoladna torta. V naslednjem trenutku že pred mano. No. Ampak malce nasitna pa je bila. Če bi imel pas, bi ga že odpenjal.

Pika na i

Res odličen meni. Poleg sem spil še tri kozarce domačega rdečega ter na koncu plačal mizernih 27 EUR. Res vredno vsakega centa. Sledilo je še prijetno kramljanje z oskrbnikom, njegovo ženo Mojco ter pridno in mlado pomočjo. Kmalu se sigurno spet vrnem... v večji zasedbi. V oktobru prižgejo peč in pričnejo cmaziti raznorazne kopitarje ter mehkužce izpod peke...ampak prej pokličite in se najavite. Pa dober tek.

Sezona izpod peke bo kmalu tu

Domači ambient in naš Tito v dobri družbi

Skratka, kaj lahko povem o celotni današnji turi. Začetek je bil obetajoč, nadaljevanje bolj slabo, vmes malce katastrofalno, nato super, zaključek pa fenomenalen. Res odlično gurmansko odkritje. Osvojil pa sem tudi dva vrhova, ki sem si jih zadal že kar nekaj časa nazaj. Ta tura pa je bila tudi najhujša tura glede na povprečen naklon. Povprečen naklon je namreč bil 12 odstoten :). Au.

Za konec pa seveda informacije ter povezava do ture. 

Trasa

Profil trase

Relief

Statistika

Sella Ronda Bike Day 2011

Sella Ronda je krožna kolesarska tura okoli pogorja Sella v italijanskih Dolomitih. Za en dan, oziroma letos v nedeljo, 3.7.2011, so od 8:30 do 15:30, zgovorni in vedno glasni Italijančki zaprli cesto za vsa motorna vozila, ki pelje preko štirih prelazov. Prelazi Campolongo (1875m), Gardena (2134m), Sella (2244m) in Pordoi (2238m) predstavljajo v tem enem dnevu stičišče tisočim kolesarjem, ki zavladajo okolici in okoliškim cestah. Preverjeno ti kadarkoli zleze pod kožo in preprosto moraš naslednje leto spet na štart.

Grupacija Sella

Trasa

Za to turo sem slišal lansko leto in nikakor nisem pustil, da bi letošnja minila brez mene. Načrtoval sem dvo-dnevni izlet brez hitenja in slabe volje ter seveda z veliko smeha in kljub klancem, tudi ogromno užitkov. Sobota bo tranzitna in gurmanska, ˝mogoče˝ vmes tudi malce antioksidantska. Nedelja pa polna razgledov, dolgih klancev, visokih in zasneženih gora ter seveda v odlični družbi ostalih sokolesarjev.

Štart je bil pozen, šele okoli enajstih sva se odpravila. Kava je prišla na vrsto šele v Ajdovščini. Ker nama je zmanjkalo goriva v obliki Frutabel, sva se seveda ustavila v Fructalu z namenom nakupa nujnih potrebščin. Ker sva imela tudi nekaj naknadnih naročil, je bil avto kmalu poln.

Zaloga za en vikend :)

Slaščičarna :)

Drugi najboljši sosed

Čakala naju je off-road vožnja do nove gurmanske lokacije v sredi ničesar. Namreč, imela sva le GPS koordinate ter nekaj prijateljskih navodil. Nikakor ne dovolj za brezskrbno pot. V planu sva imela obisk znane lokalne picerije in žara OK Corral. Obiskal sem jih pred desetimi leti, v teh letih pa sem izgubil smisel za orientacijo. 


S pomočjo strica Googla sva picerijo kmalu našla in že sva pila ohlajeno pivo v njihovi senci.

Na sobotnem cilju

Standardni pogrinjek... plus vilice in noži ter prigrizek

Poznate?

Imajo odlične pice in jedi z žara. Ker nisva vedela kaj bi, sva se odločila za kompromis. Pico in mešano meso na žaru. Stranka poleg naju je naročila nekakšen morski meni in dobila najprej slane filete v olivnem olju in mehkužce ter za glavno jed zelo lepo ribo zapačeno na žaru. Pogled na morsko pojedino me je pošteno zlakotnilo, še dobro, da sva kmalu dobila tudi najino žretje.

Naj se pojedina začne

Pica je bila odlična, meso na žaru pa še boljše. Všeč mi je bilo, da zraven dobiš tudi nekaj več zelenjave in se ne utapljaš v preveliki količini masti. Zmanjkalo je prostora za sladico, vendar sva naredila nekaj prostora za poslovilno žganjico in odličen domač teranov liker. Lepa gesta.


Napolnjena z novo energijo, sva kmalu že bila na poti proti Italiji in Dolomitom. Cesta od Nove Gorice prosti Benetkam je katastrofa in komaj sva čakala na pravo avtocesto. Na guglu se na žalost ne vidi lukenj in dela na cesti, kaj šele omejitve hitrosti 60 km/h. Šele po vstopu na avtocesto so kilometri hitreje tekli mimo naju. Čez nekaj ur sva že zagledala prve hribe, ki so naznanjali vstop v gorski svet.

Na poti proti Bellunu

 Pri Bellunu sva zapustila avtocesto, nato so naju čakale počasne lokalne ceste. Seveda to pomeni tudi pot skozi veliko manjših krajev, to pa veliko omejitev hitrosti. Čakalo naju je še približno 100 kilometrov vedno hujših ovinkov ter čez čas tudi serpentin, kajti iz približno 300 mnv se bova dvignila na 1600 mnv, kolikor jih ima Arabba, najin današnji cilj.


Vmes je na naju naredil najleši vtis kraj Alleghe, ki stoji ob istoimenskem jezeru. Zelo lep kraj, ki je podoben alpskim gorskim vasicam in stoji na 1000 mnv.

Alleghe (sposojena slika)

Alleghe #2 (sposojena slika #2)

Pred nama je bilo še približno 40 kilometrov do Arabbe, kar je predstvljalo še kar nekaj časa občudovanja gorskega sveta in gora, obsijane s soncem. Po nešteto serpentinah pa sva končno prispela na cilj.

Arabba

Temperature so zelo padle. V Arabbi je bilo popoldne le okoli 14 stopinj. Sledilo je iskanje prenočitve, kar nama je vzelo veliko časa. Ker sem pred kratkim naredil začetniški tečaj Italijanščine, sem se že doma pripravil na tekst in niti enkrat se nisem zatekel k angleščini.

Obiskala in povpraševala sva pri okoli sedmih hotelih, prosto sobo pa našla pri osmem. Manjši penzion, tik ob glavni cesti, tudi najcenejši med enakimi, nočitev z zajtrkom je stala le 28 EUR po osebi. Soba pa je bila čista in dovolj velika, le kopalnica je bila zelo majhna in tuš primeren le za ozke ljudi. Obračanje v tušu je bil svojevrsten projekt. Navsezadnja pa sva imela odličen razgled na bližnje vršace.

Palača za eno noč

Počasi se je začelo nočiti, z nočjo pa je temperatura zopet padla na le okoli 9 stopinj. Na srečo sva imela s seboj tudi bolj topla oblačila, ki sva jih seveda vsa izkoristila. Sledila je testeninska večerja, nato pa še malo obveznih hidracijskih pijač. Ni bilo težav pri iskanju edinega bifeja znotraj kraja.

Bar Peter

Hidracijske predpriprave

Noč je minila presenetljivo hitro in spočita sva se zbudila v odlično sončno jutro. Vse je bilo pripravljeno na srečanje s prelazi. Vsa piva oziroma njihovi učinki prejšnjega večera so čudežno izginili (sigurno ima opraviti z gorskim zrakom). Komaj sva čakala na prvi klanec.


Še prej pa je bilo potrebno nekaj pojesti. Vedela sva, da za plačano ceno ne bova dobila enkratnega zajtrka. Že prej sva sanjala o več načinih priprave jajcev in hrenovk... Zadovoljila sva se z enim kosom suhe, ljubljanske, posebne salame ter kosom sira po osebi. Zraven sva dobila še dve kajzerci ter odlično kavo v neomejenih količinah, pravtako tudi jogurta in kosmičev. Dobila sva več, kot sva pričakovala. Po zajtrku sva hitro spakirala stvari in jih znosila v avto.

Čakajoč na start

Čakalo naju je res lepo jutro

Kolesarji se že zbirajo

Pričakala naju je že lepa procesija kolesarjev, vseh barv in narodnosti. Seveda prevladujejo glasni Italijani. Oba sva zagrizla v klanec in kmalu sva Arabbo gledala z viška.

Res lep kraj

Čakal naju je najnižji izmed štirih. V približno treh kilometrih sva se dvignila za 300 višincev. Res lep trening in ogrevanje. Presenetilo naju je res veliko število kolesarjev. Prejšnji večer jih nisva srečala na pivu. Vseskozi se ti zdi, kot da greš na Toško čelo ob sedmih zvečer. Vsepovsod ogromno kolesarjev. Nenehno se jim moraš izogibati in voziti slalom med njimi. Skoraj vsi pa na specialkah, gorcev le za vzorec.

Prelaz #1 - Campolongo (1875m)

Prvi prelaz sva res hitro dosegla. Zaradi relativne majhne višine tudi temperatura ni bila pretirano nizka, le okoli 15 stopinj. Sva se pa seveda, pred spustom, oblekla. In sledil je res lep spust. Prvi izmed mnogih. Ker pa je bil prvi, je bil najlepši.

Dolga pot navzdol

Po približno šestih kilometrih spusta, sva prispela v kraj Corvara. Spet tipično alpsko smučarsko mestece. Od tu pa se je počasi spet začel vzpon. Tokrat največji, ker morava v osmih kilometrih premagati višinsko razliko dobrih 600 metrov. Začelo se je spektakularno. Takih razgledov in sten še nisem vajen. 

Ob poti

Res nas je veliko

Ampak kljub razgledom vse že ni bilo tako fajn. Vseeno je bilo potrebno pedalirati. Proti vrhu je počasi že primanjkovalo goriva. Vzponi so na srečo zmerno strmi. Nikoli ni naklon presegel 11 odstotkov. V povprečju okoli 8. Zgleda, da so misli na gorivo pomagale in kmalu sva osvojila že drugi prelaz.

Prelaz #2 - Gardena (2134m)

Ker sva bila nad 2000 metri, je tudi temperatura bila temu primerna. Le okoli 10 stopinj. Še pred frutabelo sva se takoj oblekla. Sedaj naju je čakal mrzel spust dolg 5 kilometrov, nato pa takoj enako dolg vzpon, ki je pomenil dodatnih 450 višincev. Vmes ni bilo nikakršne ravnine, kot smo mogoče navajeni. Le dol in takoj gor. Skoraj sem padel s kolesa, ker nisem pravočasno prestavil. To pa res ni bil kraj za padec. Ali sem prej omenil, da je bil mrzel spust? Sedaj so bila vsa oblačila odveč. Sonce je pošteno žgalo. Strm vzpon pa tudi ni pomagal. Še sreča, da sva kmalu osvojila še tretji prelaz. Ta je bil tudi najvišji.

Prelaz #3 - Sella (2244m)

Da je bil najvišji, pričajo zasnežene gore v ozadju. V tokratnem primeru je bila to Marmolada. Tukaj je že pošteno zeblo zahvaljujoč 8 stopinjam. Seveda nisva nič čakala, niti jedla. Takoj v dolino. Čakal naju je 6 kilometrov dolg spust nato pa zadnji vzpon v enaki dolžini ter spet 450 višincev.

Začetek zadnjega vzpona

Moči sva imela še dovolj in komaj sva čakala na zadnji vzpon. Vseskozi pa sva poskušala užiti čimveč razgledov in dobrih občutkov. Tempo je bil vseskozi enak. Se mi zdi. Nikoli nisva pretiravala. Zadnji vzpon je trajal približno pol ure. In sva ga osvojila. Zadnjega namreč.

Prelaz #4 - Pordoi (2239m)

Čakal naju je še najlepši spust tega izleta. Pravzaprav naju je čakal 8 kilometrov res strmega spusta, mestoma tudi nevarnega, seveda zaradi ostalih kamikaz. Predvsem pa super spusta. Uživala sva vsak meter.

Čakalo naju je TOLE :)

Ko je bolečina počasi prehajala in nog v roke, sva že ugledala znan kraj. Po treh urah vožnje sva zagledala najino izhodišče.

Back to the Arabba

Segla sva si v roko, in ko sva že hotela začeti pospravljati kolesa in se odpraviti proti Sloveniji, sva si privoščila še zmagoslavno pivo. Res je pasalo. Nato pa sva res čimprej odbrzela proti domu, da naju horde avtomobilov ne bi upočasnile. Res nisva imela gneče. In kot vedno, je pot nazaj minila in tudi trajala veliko manj časa.


Ker pa sva bila seveda že pošteno lačna, sva komaj čakala na najin naslednji postanek. Itak, da v Sloveniji. Ustavila sva se v dokaj novi oziroma prenovljeni gostilni Spark v Sežani. Pred časom mi jo je svetoval prijatelj in nikoli nisem obžaloval.

Gostilna Spark

Krušna peč

Ni se nama dalo čakati na ostale jedi. Pice so najhitrejše. Dobra izbira. Ker pa sem bil res lačen, sem tudi pozabil slikati pico v originalnem stanju.

Malo je že manjka

Res dobra gostilna, s širokim asortimajem. Ne boste razočarani.


Če pa se vrnem k najinem izletu in dogodivščini, lahko povem le, da ponovim vsak vikend. Vrnil se ne bi zaradi razgledov, ker bodo enaki, ampak zaradi cele poti in neverjetnega vzdušja. Kolesar ob kolesarju in nobenega avta. TO pa je nekaj za doživeti. Ni vam potrebno imeti konjske kondicije. Skoraj vsak rekreativni kolesar je zmožen prekolesariti pot v svojem ritmu. Ne bo vam žal. Poskusite.

Za konec pa seveda še malo statistike in povezava.

Trasa

Profil

Statistika